Tačka iz dvanajstega nadstropja

Prav na vrhu ene izmed ljubljanskih stolpnic, v 12. nadstropju, je pod streho zamrežen balkon. Ograda ni tam, da bi lastnike branila pred zunanjim svetom, temveč da bi preprečila pobeg vanj njihovi zveri – mački, ki jo ima družina. Že 13 let v trosobnem stanovanju srečno živi mačka Tačka. Da, srečno, kljub temu da se med ljudmi vedno najdejo goreči zagovorniki mačje pravice do svobode, ki menijo, da mačka v varnem človeškem gnezdu nima kaj iskati, tudi če živi v mestni džungli, v kateri nanjo za vsakim vogalom čaka kakšna nevarnost.

O mačji svobodi

Le majhen odstotek tako imenovanih prostoživečih mačk dočaka starost, ki bi jo sicer lahko dosegle. Cena svobode je previsoka in opevani prvinski nagon precenjen. Tačka ni nikoli lačna, že nekaj časa, odkar je pred dvema letoma dobila sostanovalko psico, ima tudi svoj jedilni kotiček, kjer jo postrežejo – na okenski polici s pogledom na Ljubljansko kotlino in gore. Tudi sicer ni nikoli pogrešala zunanjega sveta, bivanja notri je bila vajena, saj je kot negoden mladiček k družini prišla od rejca.

Mačji nagon

Toda nagon presega razsodnost in Tačkina predhodnica, muca Pika, ni dolgo ostala v teh kapacitetah. Nekega dne je namreč preprosto izginila, nato pa se čudežno pojavila pri družini v pritličju bloka, kjer še danes živi. Je preživela padec iz 12. nadstropja, se je do vznožja bloka prebila kako drugače, morda celo uporabila dvigalo? Tega družina ne bo nikoli izvedela, od takrat pa se zaveda, da je za dolgo sobivanje z mačko na taki višini nujna zaščitna ograja. Z namestitvijo te se je bilo treba kar pošteno namučiti. Kupili so mrežo in štiri lesene letve, med katere so jo napeli. Betonske letve je bilo treba prevrtati. A še vedno je ostal na vrhu prazen prostor. In Tačka? »Takoj je šla čez!« pravi gospa Bojana in opisuje, kako grozne trenutke je preživljala, ko se je mačka sprehajala po ograji, tik nad robom prepada. »Morala sem z druge strani prerezati ograjo in jo vleči noter,« sklene zgodbo. Tako so spet pljunili v roke in ograjo potegnili prav do vrha, do strehe balkona, pri čemer jo je bilo treba upogniti.

Mačji klic

Zdaj je Tačka varna na balkonu, na katerem, posebno poleti, preživi veliko časa. Trebuh pritisne ob zemljo, v betonskem koritu pa raste drevo, pod katero se zelo rada skrije in opazuje golobe in ptiče. Če bi lahko, bi pri priči skočila za njimi, to potrjuje mačji klic, prav poseben zvok, ki ga spusti, ko vidi ptice. Aa-aak, aa-aak! se sliši od telesa v pravi lovski pozi. Zato v tem stanovanju za vse velja pravilo, da se nobenega okna ne odpre, dokler je mačka v sobi. Ko se soba zrači, mačko ven in zakleniti vrata! Tačka jih zna namreč, če je treba, sama odpreti. Bistra žival je res čudovita sostanovalka, zato se splača potruditi za njeno dobrobit.