Če smo hrano navajeni kupovati sproti v trgovini, se nas letni časi pri preskrbi s sadjem in zelenjavo niti slučajno ne tičejo. Dobro založene trgovske police nam dajejo občutek, da smo venomer sredi poletja ali jeseni, ko na vrtovih, poljih in v sadovnjakih vse raste, cveti in zori. Izberemo, kar imamo radi oziroma kar nam dopušča denarnica, in smo zadovoljni ob misli, da uživamo dovolj sveže hrane. Zatakne se, ko se nam pojavijo pomisleki glede umetno pridelane in bog ve od kod uvožene hrane. Nekaj svežine v kuhinjo prinesejo zelišča in kalčki, ki jih lahko gojimo kar na okenski polici, vendar so to le dodatki, ki nas ne bodo zares nasitili.
Po zelenjavo k bližnjemu kmetu
Ko začnemo razmišljati ali, bolje rečeno, uživati lokalno hrano, se nam sistem preskrbe kaj hitro zaplete. Če ne prej konec zime oziroma na začetku pomladi. Prav to se je zgodilo naši družini, odkar se z zelenjavo preskrbujemo pretežno na kmetiji z Gorenjskega. V sezoni je prav enostavno, enkrat na teden se odpeljemo do našega zelenjavarja, naložimo zabojček ali dva, pa še kakšnega za prijatelje, in imamo pestro zalogo do naslednjega obiska. Naš kmet oziroma vrtnar prideluje vse, kar nam srce poželi, solato, korenje, paradižnik, papriko, buče, čebulo, česen, por, fižol, zelje, repo, krompir ..., skratka vse, kar zraste na tej naši ljubi zemlji. Bolj ko čas leze v zimo, manjši je izbor zelenjave, ki je še na voljo. Po novem letu ostanejo še krompir, zelje, korenje, radič, koleraba pa rdeča pesa in črna redkev, morda še česen in čebula, ob našem zadnjem obisku prejšnji petek pa se je ta nabor še zmanjšal.
Ko lokalna oskrba zataji
Ob zelju, krompirju in radiču sem se spomnila besed, ki jih izreče zgodovinarka Ruth Goodman v izvrstni igrano-dokumentarni seriji Tudorska kmetija (Tudor Farm), ki jo pravkar predvajajo na programu Viasat History: »Lakota ni prišla pozimi, temveč zgodaj spomladi, ko so zaloge iz prejšnjega leta začele pohajati, novega živeža pa še ni bilo.«
Za lažje razumevanje, obdobje Tudorjev zajema čas vladavine petih vladarjev velškega izvora, ki so Angliji vladali med letoma 1485 in 1603, ko se je dežela iz srednjeveške države razvila v renesančno velesilo. Čas torej, ko so bili kmetje skoraj povsem odvisni od samopreskrbe, ki so jo krojili podnebje in letni časi. Pa tudi čas, ki nam lahko ponudi dragocena znanja in izkušnje, kako čim bolj izkoristiti, kar nam je dano, da pridelamo sami.
Radič v časopisni papir
Kakšne so torej naše zaloge sveže zelenjave konec februarja? »Radiča bo kmalu zmanjkalo,« me je opozorila moja vrtnarica Andreja, zato sem ga kupila na zalogo, zavila v časopisni papir in spravila v klet. Kakšen mesec bi moral zdržati. Krompirja je še dovolj, prav tako zeljnatih glav, tako da lačni ne bomo.
Pripravljamo lahko torej krompir na sto in en način, dušeno ali sladko zelje, solato kot prilogo, in juho iz kolerabe.
Še vedno je tudi čas kisle repe in kislega zelja, ričeta in drugih kaš ter stročnic. Ko sem danes pospravljala po shrambi, sem našla nekaj pozabljenih, neuglednih gomoljev, priznam, da kljub zaverovanosti v svoje gospodinjske izkušnje nisem imela pojma, kaj bi lahko bilo.
Hotela sem jih zavreči, pa mi ni dalo miru. Zarezala sem z nožem, bila je rdeča pesa, iz katere sem skuhala okusno juho. Dodala sem le en srednji krompir, sol, kumino, skuhala, zmlela s paličnim mešalnikom in vmešala smetano. Nekajkrat bo še juha iz repe, potem bo pa res treba na tržnico ali v trgovino. Kljub želji po uživanju lokalne hrane ne bom rinila z glavo skozi zid, navsezadnje nismo v šestnajstem stoletju in bom nekaj časa kupovala v trgovini, pa čeprav italijansko.