Vasica Gorenje Sušice pri Dolenjskih Toplicah leži ob vznožju Kočevskega roga, obkrožena z rodnimi griči in vinskimi goricami. Kamor seže oko, pogled mirno drsi po obronkih gozdov in travnikov. Odraščal sem s štirimi brati in zaradi umnega kmetovanja naših staršev nismo nikoli izkusili lakote.
Otroci smo staršem pomagali pri obdelovanju zemlje in jim s tem lajšali skrb za naše preživetje, oni so nam omogočili šolanje. Prišli smo do obetavnih zaposlitev in seveda staršem modrovali, da se nima smisla ukvarjati z obdelavo zemlje. Ob takšnem pametovanju je oče vedno namrščil obrvi ter dejal: »Boste videli, da bo še treba obdelovati zemljo!« mati pa je s strani pritrjevala.
Po šoli sem se ukvarjal s čevlji, delal v tovarni, bil delovodja in šef ter opuščal kmetovanje. Starši so bili žalostno tiho. Tovarna je šla v stečaj kot marsikje drugje. Kaj zdaj, sem se vprašal. Sedel sem za čevljarsko kopito in sam začel izdelovati obutev. In prevzel kmetijo.
Brazde po 20 letih
Ljubiteljsko sem se začel ukvarjati z rejo konj, kmetijo pa preoblikoval v ranč Koral. Konji so se pasli po nekdaj najplodnejših njivskih površinah. V zadnjih nekaj letih je število kupcev upadlo in ... hja, zanimivo, začel sem pogledovati za plugom pod kozolcem. Konj nisem mogel preživeti z zaslužkom v svoji dejavnosti. V grlu se mi je zataknilo, spomnil sem se očeta, njegovih besed: »Prehitro, prehitro sodiš, fant. Zemlja te bo počakala, vrnil se boš k njej.«
Sposodil sem si sosedov močnejši traktor in globoko zaoral. Brazde, znova po dvajsetih letih. Ko je zadišalo po sveže obrnjeni zemlji, sem obstal in občutil veselje, olajšanje. Posadil sem koruzo in krompir in opazoval, kako je njiva ozelenela.
Tudi letos sem pripravil njivo, a mi je volja malce pošla. Želel sem izdelati in prodati toliko škorenjcev, da bi pokril stroške obratovanja delavnice in nahranil živali. Pa je bilo naporno, malce me je zmanjkalo.
V soboto sadimo krompir. Prideš?
V enem od prejšnjih člankov v rubriki Pri čevljarju z naslovom Na boso nogo sem omenil gospodično svetlih kodrastih las z obrtnega sejma. Zdaj že vem, da je Tina iz Ljubljane in da ima modre oči, ker sva postala prijatelja. Poleg skupne ljubezni do konj sva spregovorila tudi o zdravi prehrani ter slovenski domači pridelavi.
Nekega popoldneva sedim ob kavi pred trgovino Spin in tuhtam, kaj bi kupil, saj trgovske verige iz tujine slovijo po izjemno nizkih cenah živil. Zazvoni telefon. Kliče me Tina iz Ljubljane. Pohvalim se, da pijem kavo … to je bilo še v redu, dokler nisem izdal svojih načrtov o nakupih. Krepko sem jih slišal na račun zdrave prehrane in očitek, da imam kmetijo in zemljo, zakaj je ne obdelujem.
»Zakaj se pretvarjaš, da si naklonjen lastni pridelavi, samooskrbi in zdravi prehrani. Obdelaj njivo in poberi krompir, pa boš kavo pil doma na pragu, s prijateljem.«
Nasmejal sem se v telefon in ji bolj za šalo kot zares odvrnil: »Predlagam, da preidemo od teorije k praksi. V soboto te vabim na sajenje koruze in krompirja. Prideš?« Na veliko presenečenje je prišla.
Zlata soseda Majda in konjič Taras
Semena nisem imel, zato sem za pomoč poprosil sosedo Majdo Kavšček, ki v vasi slovi kot skrbna in uspešna kmetovalka. Povabila me je v svojo kmečko klet, pridružila sta se mi njen sin Aljaž in Tina. Po njenih navodilih smo prebirali krompir.
»Odstraniti morate daljše kalice, ker se bodo pri sajenju zlomile in kasneje gnile,« nas je poučila. Debelejše krompirje smo prepolovili z nožem in pri tem pazili na očesa, iz katerih poganjajo kalčki.
Ugibal sem in tehtal, na koncu pa odločil, da bomo sajenje opravili na star način, s konjem in plugom.
»Zakaj pa ne!« me je bodrila soseda Majda.
V svoji čredi imam že šesto leto temnega rjavca, lipicanca s štirimi belimi nogami. Kot žrebe ni ustrezal merilom za žigosanje pasme, zato so ga izločili. Tako sem ga rešil gotove smrti in predelave v klobase.
Ime mu je Taras in je zelo priljubljen še posebno med otroci, saj ima zelo prijeten značaj. Je lepo ujahan, dva meseca je bil tudi v šoli za vožnjo kočije. Nikoli pa ni vlekel pluga. Za pomoč sem prosil sosedovega fanta Domna, ki je tudi konjska duša. V maneži sva Tarasa najprej okomatala, to je mirno prenesel, nato pa zadaj pripela deblo. Nič se mu ni zdelo čudno, zato sva hitro poskusila s plugom. In je šlo, konjič je na komando potegnil.
Sveto, doma pridelano
Domen je vodil Tarasa, ki mu je ob vlečenju pluga izstopala vsaka mišica. Sam pa drvarim in kričim v nebo: uspelo je! Vse se je dogajalo tako lahkotno in usklajeno, kot bi vadili že nekaj let. Vsi jarki so bili v ravnih linijah! Pridružila sta se nam tudi vaška fanta Tomaž in Aljaž. V oranju se je pogumno preizkusila tudi Tina.
Vrhunec našega sejanja je bilo, ko smo zagrebali krompir in je Taras hodil natančno med odprtimi jarki posajenega krompirja. Zagrebal je prvič v življenju, niti enega ni pohodil. Tudi njivo s posajeno koruzo smo prevlekli z brano. Da se ne bi prevrnila, jo je na koncu njive Tomaž dvigoval. Taras ni vajen pluga in brane, kljub temu se ni utrudil.
Zavihtel sem se na njegov goli hrbet, se z eno roko oprijel komata, z drugo pa vajeti, in kot v mladosti odgalopiral čez travnike proti domu.
Večer smo sklenili pod domačo lipo ob pečeni piški, ki jo je pripravila Tina. Ni skrivala zadovoljstva nad opravljenim delom, Tarasu je poklonila več sladkorčkov. Sveto je doma pridelano, pravi stara modrost. Za trenutek sem se spomnil na starše; kako bi bili veseli, da s(m)o mladi posadili njivo s konjem. Mati je vselej govorila, da uporaba traktorja ni najboljša, saj zemlja joka pod njegovo težo.
