Kaj bi bilo, če bi ta horror mundi, ki ga bo mojstrica Makarovičeva s svojo poezijo po svoje ubesedila čez približno teden dni v Kinu Šiška, zlezel v vse naše pore, nam predstavil svet, kot je, brez samoprevare? Kaj bi bilo? Mi je prijateljica T. oni dan glasno prišepnila, da so moji uvodniki malo temačni, jaz pa si rečem, da hočem videti črno noč, vse, kar je, potem pa naj me »udari« svetloba dneva.
Ni ga mednarodnega kazalca, ki bi glede Slovenije v zadnjih letih na področju kvalitete vladanja, integritete in boja zoper korupcijo kazal pozitivni trend, je – zdaj že nekdanja – zasedba Komisije za preprečevanje korupcije zapisala v javnem pismu. Zapisala je tudi, da je bilo načelne podpore vedno dosti. Ampak to je tako, kot da se nekomu potožiš, ti reče, da si bošc, v naslednjem hipu pa že posodablja status na facebooku, kajti videz ne vara, videz je vse. We don't need help, what we need is time. Ampak časa ni. Me zanima, ali se tega zavedajo tudi poslanci in poslanke v državnem zboru, ko si v usta tlačijo porcijo sirovih štrukljev za približno 0,75 evra.
KPK je nanizala tudi ukrepe, ki so primarno v pristojnosti in odgovornosti politike oziroma odvisni od politične volje brez fige v žepu. Teh ukrepov je 15; »Spisek se zdi dolg; to je običajno za probleme, ki se desetletja pometajo pod preprogo in potem izbruhnejo na dan.« Prvi ukrep je ustanovitev javne in transparentne preiskave TEŠ 6, zadnji pa je sprejem novele zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (z več izhodišči). Vmes je 13 slepih čreves, ki jim pot lahko najde le politična oblast.
Ampak kdo pravzaprav je naša politična oblast in koliko časa še imamo, da gledamo malo naokoli? Kot v tistih trenutkih, ko nam naproti prihaja oseba, s katero res ne bi čvekali, pa se malo ozremo na semafor, ali je že zelena, ali je ura že poldne in še enkrat, za vsak primer, zategnemo vezalko. Da le ne bi bilo treba pogledati v oči.
Boris Dežulović je v Globusu novembra, kot že ničkoliko piscev pred njim, povzel simbolno močne besede nemškega pastorja Friedricha Gustava Emila Martina Niemöllerja. Ta je, po pretresljivi osebni izkušnji 2. svetovne vojne, zapisal (parafraziram), da je bil tiho, ko so nacisti prišli po komuniste. Ker ni bil komunist. Da je bil tiho, ko so zaprli socialdemokrate, ker ni bil eden njih. Ni bil niti sindikalec. A ko so prišli ponj, ni imel več nikogar, ki bi se mu – »potožil«.
Človek – to sem jaz in človeško ravnanje se začne pri meni, saj vendar nisem pasavec, noj ali voluhar. Ali pač? Človekoljubno, človeka vredno, človeško, humano – kako lepe in močne besede.
Rada imam jutranjo zarjo in igranje barv. A ne tiste, ki pride po »nuklearni katastrofi«. Takrat ptic ne bo slišati. Okoli pa ne bo nikogar, ki bi mu lahko rekli – tukaj sem.