Ponos in uglajenost. Najlepše mesto Bolivije, ki simbolizira srce naroda. Njegova skoraj središčna lega omogoča neposreden dostop do sosednjih držav Paragvaja, Argentine, Čila in Peruja. Odseva zgodovinsko, gospodarsko, versko in kulturno pomembnost, ki so zaznamovale razvoj Bolivije. Tu se je v začetku 19. stoletja začelo gibanje za neodvisnost od španskih kolonij, ki je bila leta 1825 tudi razglašena. Konec 20. stoletja mesto postane del Unescove svetovne dediščine. Zaradi teh in številnih drugih razlogov se zdi kar krivično, da sta bila naziv in vloga prestolnice prestavljena drugam. Sucre.
Narodna prestolnica
La Paz se danes ponaša kot prestolnica Bolivije, kjer sta sedeža vlade in predsednika, čeprav je do konca 19. stoletja to čast nosilo mesto Sucre. Kljub tovrstni poraženosti Sucre po ustavi še vedno ostaja glavno mesto države, nosi sedež vrhovnega sodišča in se ohranja kot prestolnica območja Chuquisaca. Tisto, kar ga resnično uvršča v sam vrh pomembnih mest Bolivije, pa je, da se je s svojo očarljivostjo in raznovrstno ponudbo zakoreninil v srca ljudi, zato je njegov sloves »prestolnica bolivijskega naroda« nesmrten. Mesto je nadvse priljubljeno tako pri domačinih kot med svetovnimi popotniki.
Neskladje
Če odtipkate besedo Sucre v gospoda vseveda Googla, boste dobili kar nekaj različnih zadetkov, saj se pod tem imenom skrivajo nekdanja ekvadorska denarna valuta, venezuelska država in mesto v Boliviji. Ni več skrivnost, da je zadnje pritegnilo tudi mene. O mestu Sucre so krožile same lepe besede, za njegov opis so ljudje uporabljali le izbrane in prefinjene izraze. Nič ne rečem, vse to si nekdanja prestolnica tudi zasluži, saj je nedvomno najočarljivejše bolivijsko mesto, kar sem jih videla. Za določenimi vogali, v nekaterih okrožjih in zaradi neverjetno belih zgradb lahko človek za hip pozabi, da je na tleh tretjega sveta. Ampak res samo za hip. Iz občudovanja in sanjarjenja te v stvarnost hitro spravijo glasna vozila, ki švigajo drugo mimo drugega. Obvezna hupa, gneča na križiščih in bolj ali manj kričeči vozniki pri odprtih oknih z jeznimi ali v iskanju pozornosti mahajočimi rokami. Zunanja podoba mesta se nikakor ne ujema z njegovo notranjostjo, tempom in načinom življenja, ki pa ima prav tako, da me ne boste narobe razumeli, svojevrsten šarm.
Pot do središča
Že prihod do Sucra je poln doživetij. V avtobus sem se z nekaj turisti in domačini prav po ribje nagnetla. Bolivijci so si poskušali delček prostora izbojevati s pomočjo velikih cul, ki so jim brezbrižno bingljale z ramen in hrbta in v katerih se je za otroško pisanimi barvami skrivalo vse mogoče, od hrane in različnih predmetov pa do živih živali. Ozračje je bilo zadušljivo, k čemur je pripomogla tudi makadamska cesta, katere prah je pronical skozi priprta okna. Pot, merjeno časovno, je med dvema krajema v Boliviji izredno dolga, saj so ceste neurejene, pomaknjene nekaj desetletij ali več v zgodovino. Tudi avtobus z oznako petih zvezdic ni ponujal ničesar več kot vožnjo na štirih kolesih. Zato pa se lahko v protiutež Bolivija pohvali z dih jemajočim razgledom, saj levo in desno ponuja pestro in pisano pokrajino, ki ji ni enake in jo vsake toliko popestri še kakšna hišica ali majhno naselje, zgrajeno iz kamenja in zemlje. Kar težko je verjeti, da na tako pustem in osamljenem območju sploh lahko kdo živi ali preživi. Prihod v Sucre so napovedovali številni vzponi in spusti vzpetin, tako da sem na cilju dodobra prerukana stopila iz prenatrpanega vozila.
Andaluzijska arhitektura
Mesto gnezdi na vznožju hriba Churuquella in njegovega dvojčka Sika Sika ter predstavlja vrata v številne majhne vasi, ki so v njegovi okolici že iz kolonialnega obdobja. Najbolj znano izmed vseh naselij je Tarabuco, ki s pisanim festivalom Pujllay privablja goste v marcu. Tudi Sucre vse leto slovi po paradah, glasbi in nočnem življenju, kar je samo eden od številnih razlogov, da ga vsako leto obišče na tisoče turistov. Domačini izkoristijo vsako priložnost, da se poveselijo in z druženjem okrepijo prijateljske vezi. Prav nič presenetljivo ni, da zaradi privlačnega dnevnega in nočnega utripa mnogo popotnikov podaljša bivanje v mestu. In tudi jaz nisem bila izjema. Poleg živahnega življenja so me prevzele in prepričale dolge in ozke ulice, ki se ena na drugo lomijo pravokotno in iz ptičje perspektive spominjajo na mrežo. Dobro ohranjene snežno bele hiše, številni samostani in cerkve iz 18. in 19. stoletja odsevajo vpliv andaluzijske arhitekturne kulture. Vse to je skupaj s prijetnim podnebjem, ki je vse leto milo zaradi 2800 metrov visoke lege, vplivalo, da malo bolje spoznam mesto, ki je v času kolonizacije navdušilo tudi špansko kraljevo družino.
V vrtincu imen
Sucre, ki danes šteje približno 300.000 prebivalcev, je zamenjal kar nekaj imen in vsako od njih predstavlja specifično obdobje v njegovi zgodovini. Najprej je tu okoli odmevalo Charcas, kar je bilo indijansko ime za ozemlje, na katerem so Španci zgradili kolonijo. Nato je bilo 30. novembra 1538 ustanovljeno mesto. Markiz Pedro de Anzures ga je poimenoval Ciudad de la Plata de la Nuevo Toledo (Mesto srebra Novega Toleda) ali krajše La Plata kot privilegij in čast novonastalega španskega naselja. K izbiri imena je pripomogla tudi neposredna bližina mesta Potosí, ki je slovelo po trgovini s srebrom. La Plata je bila mnogo let pravosodno, versko in kulturno središče regije. Nato so mestu v obdobju gibanja za neodvisnost podarili ime Chuquisaca, saj se je zdel avtentičen naziv veliko bolj primeren. S podpisom osamosvojitvenega akta je Chuquisaca dobila vlogo bolivijske prestolnice. Leta kasneje je postalo Sucre v čast v Venezueli rojenega heroja in borca za neodvisnost Južne Amerike, Antonia Joséja de Sucre, ki je bil tudi drugi predsednik Bolivije. Vse do danes se je ime sicer obdržalo, vendar je mesto zaradi sloga hiš, strukture ter njihove značilne bele barve že dobilo vzdevek La Ciudad Blanca ali v prevodu belo mesto in samo vprašanje časa je, kdaj si bo kraj spet zaželel malo spremembe.
Svet naravnih okusov
Turist se v Boliviji s spremembami hitro sreča. In če mu poskočna ulica, vrvež na mestnem trgu ali zvoki bolivijske glasbe iz vseh strani niso dovolj drugačni od domačega okolja, potem je tržnica nedvomno poseben mali svet. Pravzaprav bi težko rekla mali svet, saj je tržnica ogromna, skorajda neskončna. Ljudje tam prodajajo, kar vam poželi srce, od sadja in zelenjave pa vse do oblek in kartonskih škatel. Tudi vonjave so zelo mešane, ponekod prijetne, drugod nekoliko manj. Prav nič privlačne niso mesnice, ki na zunanjih temperaturah z razstavljenimi razsekanimi kosi goveda ali svinjine privabljajo bolj muhe kot kupce. Te stojnice sem hitro obšla, dlje pa sem se zadržala na oddelku živih barv in sveže nabranih pridelkov. Sadja je veliko in še več. Veliko sadežev sem videla prvič v življenju. Kljub čudnemu videzu sem jih pokusila in ugotovila, da je okus božanski. Moje brbončice so več kot uživale ob pokušanju sočnega, eksotičnega tropskega sadja. Še posebej sem se navduševala nad neplastičnim okusom manga, nad kaktusovim sadežem opuncija in pasijonkami ali marakujami. Sadni sokovi so smešno poceni, za tri decilitre sveže naravne pijače sem odštela le tri boliviane, kar znaša približno 30 centov. Pravzaprav se mi je vsaka stvar zdela zelo ugodna. Če se nekoliko odmaknete od turističnega kompleksa, lahko dobite odlično in obilno kosilo za borih 1,20 evra. Z obilno mislim na juho, glavno jed, solato ali sladico in sok. Človek pravzaprav ugodneje pride skozi dan, če se prehranjuje v restavracijah, kot če bi kupoval živila in si obroke pripravljal sam.
Štiri kulture
Poleg tržnic so v mestu zelo značilne umetniške stojnice, ki v centru skačejo v vsak korak. Številni domačini in tudi tujci izkoristijo svoje znanje in spretnosti ter si služijo denar s prodajo ročno izdelanega nakita. Uhani, verižice, zapestnice in broške s kričečimi barvami opozarjajo nase in mimoidoče vabijo k zapravljanju. Pogosto se ti in drugi ulični umetniki postavijo pred trg samostana ali cerkve, ki jih v Sucru ne manjka, saj se na teh krajih redno zadržuje več ljudi. Za celoten narod je znano, da je izredno bogoslužen, Sucre pa ima pri veri še posebno pomembno funkcijo. Tu je namreč sedež bolivijske Rimskokatoliške cerkve. Ljudje pred mašo ali po obredu radi zapravijo kakšen boliviano. Seveda so veščine barantanja nujne, sicer vas lahko nakup majhnih modnih dodatkov precej udari po žepu. Resnično zanimivo ter kulturno in zgodovinsko mešano je mesto Sucre. Na eni strani španski prestiž, hvalisanje z mogočnimi zgradbami, tudi ena najstarejših univerz novega sveta je zrasla v sekundarni prestolnici, na drugi strani pa preprost življenjski slog, kjer ne manjka niti poceni uvoženih kitajskih izdelkov, kot so mestni avtobusi. Sucre, ne le mesto štirih imen, ampak tudi štirih kultur – indijanske, španske, kitajske in boemske.
