Stopimo čez hišni prag

Kaj žene ljudi, da se še dandanašnji odpravijo peš po več sto kilometrov dolgi poti in se za mesec ali več odmaknejo od vsakdanjega vrveža, divjega tempa življenja in le hodijo, hodijo. Kdor se enkrat odpravi na takšno pot, na takšno romanje, se vedno znova vrača. Beseda romar morda zveni religiozno, a je primernejša od besede pohodnik, popotnik, ker ima globlji pomen. Ljudje hodijo iz verskih razlogov pa tudi zato, ker radi hodijo, ker se radi družijo z ljudmi, spoznavajo druge kraje in običaje drugače, z druge, počasnejše perspektive. Nekdo je pred kratkim napisal: Če hodiš, še ne pomeni, da si romar, pomeni samo, da ti »paše hoditi«. Da bi se lahko imenoval romar, moraš romati, doživeti pot tudi duhovno, in ne le športno, kot premikanje nog in merjenje korakov.

Romanje pušča sledi v romarjih

Romanje je molitev, v kateri se besede izgovarjajo v korakih. V dolgih urah hoje premišljuješ o marsičem, se pogovarjaš sam s sabo in si v mislih s svojimi doma. Čeprav si fizično daleč od njih, si morda v takih trenutkih še bolj povezan z njimi. Noge bolijo, a duša se čisti. Določeni trenutki se na takšni poti čustveno in duhovno vtisnejo globoko v podzavest, ko čutiš vibracije drugih pelegrinosov in utripanje svoje duše. Odložiš nekatera bremena preteklosti in dobiš moč za nov tovor.

Še nekdo drug je napisal: »Camino je poseben prostor v svetu, kot bi se na njem prepletali vsi svetovi, če mu prisluhneš in mu pustiš, da te objame in vzame.«

Camino se skoraj vsakogar dotakne in ga ne izpusti več. Camino je dokaz, da se da čas preživljati tudi drugače.

Srečanje z družino

Novembra lani sem bila šestič, tokrat nas je šla manjša skupina prijateljev prehodit razdaljo od Santiaga do rta Finisterre in do Muxie, dobrih 115 kilometrov. Na poti do tja srečamo družino s petimi otroki. Najprej si mislimo, da so domačini, španska družina, ki je pač šla na kratek sprehod po vasi. Šele čez čas se nam posveti, da tudi oni hodijo. Najmlajši otrok se je ravno kujal in ni hotel naprej. Tam, kjer smo počivali, so bila namreč igrala in tobogani in še nekaj minut prej se je otročad veselo dričala po toboganu, zdaj pa se družina odpravlja. Ugibamo, ali je kujajoči se otrok fantek ali punčka. Po dolgih kodrčkih ocenimo, da so v družini štiri punčke in en fantek, a se motimo. Tako so ljubki, da jih prosim, ali jih smem fotografirati. Z veseljem privolijo, izmenjamo pa si še elektronske naslove in obljubimo, da pošljemo fotografije. Povedo mi presenetljivo zgodbo o njihovem preživljanju prostega časa, o vsakoletnem romanju.

Preprosto ljubijo Camino

Družina Lux živi v kraju Kirkel v pokrajini Posarje (Saarland) v Nemčiji, blizu Saarbrückna, kar je približno 160 kilometrov jugozahodno od Frankurta. Oče Phillip je star 37 let in je anestezist na urgenci v majhni bolnišnici v devet kilometrov oddaljenem Neunkirchnu. Njegova žena Eva je stara 35 let in je študirala medicino, vendar je študij opustila po rojstvu prvega otroka. Družina ima pet otrok: Joshua (13), Sara (11), Frederick (9), Jakob (6) in Rasmus (5). Ravno nasprotno, kot smo mislili, torej štirje fantje in ena deklica.

Philipp ne zna natančno pojasniti, zakaj hodijo. En vzrok je morda pesem, ki je izpisana na nekem zidu ob poti na francoskem Caminu v Ponferadi. Pravi nekako takole: »Prah, blato, sonce in dež. To je Camino Santiago. Množice romarjev in več kot tisoč v letu. Romar, kaj te kliče? Katera skrivna moč te privlači …« Družina ne potuje iz verskih razlogov ali da bi se spokorili za grehe, vseeno pa ima njihovo romanje duhovno dimenzijo. Ko so se prvič odpravili, to je bilo leta 2005, so imeli »le« tri otroke, najmlajši je štel eno leto, in takrat so hodili približno 20 kilometrov dnevno. Leta 2009 so že vedeli, da so dovolj »kul« za pot s petimi otroki, tudi takrat je bil najmlajši star eno leto. Pravijo, da ljubijo preprostost Camina. Njihove edine skrbi so hoja, prehranjevanje, tuširanje, pranje perila in spanje, druge so takrat potisnjene na stran. Od 2005. gredo vsako leto na Camino, vsakič prehodijo od 200 do 300 kilometrov. Tokrat so začeli romati v kraju O'Cebreiro, ki je 170 kilometrov oddaljen od Santiaga.

Kriza pride in odide

Iz Kanade so si naročili posebno večnamensko prikolico, imenovano chariot trailer CTS, ki je namenjena predvsem prevozu otrok. Priključijo jo lahko na voziček, na kolo, uporabna je pri pohodništvu in celo na smučanju. Smučar npr. potiska prikolico z otrokom pred seboj. Stane 50.000 evrov. Oče Philip jo uporablja tako, da se sam vpreže vanjo in jo vleče. Nekaj dni, preden smo se srečali, je v Galiciji močno deževalo. Ceste in kolovozi so bili blatni in razriti od dežja. Vprašam se, kako težavno je voziti voz po takšni poti.

Družina torej že več let roma po Caminu in so vsakokrat prava znamenitost. Vsi jih fotografirajo, se pogovarjajo z njimi ter jih občudujejo. Philipp pravi, da otroci brez težav hodijo toliko in toliko kilometrov na dan. Da otroci ne zmorejo takšne poti, lahko trdijo tisti, ki so se tega naučili od svojih staršev in na svoje potomce prenašajo miselnost, da je zanje kruto in da se mučijo, če toliko hodijo. Njihovi otroci se nikoli fizično ne obremenjujejo zaradi hoje, nikoli ne tožijo, da ne zmorejo. Če se dolgočasijo, jim mama Eva pripoveduje zgodbe, saj je velika ljubiteljica knjig. Če hočejo ujeti vso zgodbo, morajo držati korak z njo. Njene zgodbe so tako zabavne, da jih nočejo zamuditi. Seveda imajo otroci tudi krizo in kdaj nočejo hoditi, a to ni nič slabše in huje kot doma, kadar se uprejo in nočejo npr. vaditi inštrumentov, se učiti kakšnega predmeta ali pospraviti mize.

Brez tehnologije gre

Kako zdržijo otroci brez računalnikov in tablic? Phillip pojasni, da teh naprav sploh nimajo. Otroci obiskujejo waldorfsko šolo in tam večina nima računalnikov. Doma ga imajo, a so pri njem zelo malo časa, in tudi televizijo gledajo le enkrat tedensko. Gledanje je družinski dogodek, ob katerem se pogovarjajo. Starša ne puščata otrok samih pred televizijo, da bi imela mir pred njimi.

Večina ljudi, s katerimi se srečujejo na Caminu, jih sprejema zelo gostoljubno, odprto in dobrosrčno. Na podeželju in po vaseh se jim ljudje odkrito čudijo in zmajuje z glavo, kako da otroci tako veliko hodijo, v glavnem pa jih občudujejo. Najbolj se čudijo vozičku, v katerega je vprežen oče. V njem vozijo vso prtljago, ki jo potrebujejo na poti, včasih pa se pelje tudi utrujen otrok. Stara gospa jim je nekoč rekla: »Vidva starša si zaslužita nagrado in hkrati kazen za to, kar počneta z otroki!« Drugače je v mestih, saj jih gledajo, kot bi padli z Marsa.

Camino je zanje velika družinska pustolovščina, ko se lahko posvetijo drug drugemu in imajo čas zase. Edino, kar jih na poti skrbi, je, da morda ne bodo dobili prenočišča, ker so počasnejši od drugih romarjev. Ko pridejo v zavetišče, je navadno že vse polno. A še vedno se je zgodilo, da so našli sedem postelj, oprali goro oblačil, skuhali hrano za vse. Včasih je otroke težko utišati, da ne motijo drugih. Ampak navsezadnje – to je odlična izkušnja in oče Philip komaj čaka, kaj mu bodo čez 20 let povedali o Caminu, kako so ga doživljali in kaj jih je naučil.

Naprej! Naprej!

Neka romarka mi je pojasnila smisel Camina. »Življenjski Camino je bistveno težji kot tisti v Španiji. Tam vsaj veš, v katero smer moraš iti, pa veš, da je vse, kar moraš narediti, da zjutraj vstaneš, obuješ čevlje, naložiš svoje življenje na hrbet in kreneš na pot. Če bi bilo tako preprosto tudi sicer, če bi bile v življenju vedno rumene puščice, če bi vedel, da boš prišel na pravi cilj, če boš hodil, bi bilo vse laže.«

Ultreia! Romarska mantra, ki pomeni Naprej! Samo ne nazaj, ne vračajte se. Tako naj bo na vseh ravneh življenja. Ni pomembno, kaj se je zgodilo v preteklosti, živeti moraš zdaj in za naprej in gledati v prihodnost. Tudi če je pot, življenje, Camino še tako težak, je treba vztrajati.

Camino je poln takšnih zgodb in srečanj. Romarji objavljajo svoje vtise na blogih, pišejo o tem knjige. Mlada mamica je prehodila tisoč kilometrov s svojima hčerkama, starima osem in deset let, in to zapisala na svojem blogu Punce na poti (Girls on the Way).