Na najbrž najbolj obljudeni tržnici v glavnem mestu je treba za navadno klop skupaj z rezervacijo in DDV vred odšteti od 3,76 do 4,80 evra na dan, če prodajate sadje ali zelenjavo. Nekoliko ceneje pridejo skozi prodajalci gozdnih sadežev in semen, ki plačajo za prostor 2,09 evra na dan. En mesec na Pogačarjevem trgu torej prodajalce gob, kostanja in podobnega v najboljšem primeru stane 50,16 evra na mesec. Odkrito prodajno mesto z nadstreškom, če prodajate sadje ali zelenjavo, na mesec stane 141,88 evra.
Tržnica Ljubljana Center Stojnica za prodajo sadja in zelenjave kategorije A 4,80 evra/dan Mestna tržnica Celje |
Stojnica za 6 evrov
Cene stojnic se zelo razlikujejo glede na tip, vrsto blaga in čas najema, obračunava se tudi rezervacija. Mestna tržnica Celje po podatkih, dostopnih na spletu (navedeni cenik izhaja iz leta 2009), ponuja stojnice za sadje in vrtnine celo za 0,38 evra na dan. Branjevce stane prodaja na tržnici, če najamejo stojnico tipa B za mesec vnaprej, le 6 evrov na mesec. V Kranju stojnica za prodajo sadja in zelenjave v majhnih količinah stane 4,58 evra na dan. Za primerjavo: tisti, ki ponujajo mlečne in mesne izdelke, pa odštejejo skoraj trikrat toliko – 12,20 evra na dan. V Novi Gorici mesečna rezervacija mize za prodajalce sadja in zelenjave stane 71,30 evra.
Predstavljamo prodajalca
 |
Viktor Levičar, Laze pri Dolskem: »Bil sem že na Pop TV, Planetu, pa kaj vem, kje še povsod,« se zasmeje Viktor Levičar, ko ga povprašamo, ali bi bil pripravljen nastopiti v članku Slovenskih novic. Ni kaj, Tržnica Center v Ljubljani je pač zelo obljudena in tudi novinarji, zasebno ali poslovno, radi zaidejo tjakaj. Številni prodajalci, ki jih srečamo, so že skorajda zvezde! Še posebno če, tako kot gospod Viktor, prodajajo že vrsto let.
»Gobarska sezona gre h koncu, kdor si gob ni nabral, naj pride k meni,« poziva prodajalec, čigar stojnica se šibi pod jurčki in lisičkami, svežimi in sušenimi gobami, pa še kak kozarček medu lahko kupite pri njem. Vse gobe, ki jih ponuja, so nabrane doma, v Zasavju, med Litijo, Vačami in Moravčami, nabirajo jih nekateri od njegovih sedmih otrok, po službi na tržnici pa tudi on rad zaide v gozd za sprostitev.
»Nos moraš imeti. To ni tako kot najti žensko – lahko si tudi slep,« pove o tem, kako se dokopati do gobe. Zgovorni Levičar za konec še potarna nad zdajšnjim sistemom odkupovanja gob, ki da je, v nasprotju s prejšnjim, veliko slabši. Nekoč je država, pravi, sama odkupovala vse naravne dobrine, tudi gobe, odkup je bil organiziran, vsak pa jih je lahko nabral, kolikor jih je našel.
»Bili smo znani po vsem svetu, naše gobe so izvažali v London, v Ameriko,« se spominja Levičar, ki ga boli, da država danes tega ni sposobna, čeprav bi lahko na ta način blagajno preprosto napolnila s še enim davkom.
