Sto nujnih TV-programov

Zaradi bogate ponudbe je veliko število televizijskih programov že kar nuja. Čeprav večina ljudi spremlja le kakšnih pet, so jih pripravljeni plačevati dvajsetkrat več. Ker mesečna naročnina niti ni tako visoka, pozabljamo, da je celoletni znesek enak avtomobilskemu zavarovanju.

Še pred par leti sem bila strastna gledalka televizije. Prav nemalokdaj, posebno pozimi, se mi je zgodilo, da sem morala v ranem jutru zaradi naravne potrebe za trenutek zapustiti posteljo, namesto luči prižgala televizor in potem nepretrgoma gledala filme do poznega popoldneva. Za takšnega gledalca je seveda nujno, da ima na izbiro več programov. Ko so uvedli kabelsko televizijo, seveda sploh nismo razmišljali, ali bi se vključili v moderne tokove. To je bil nujen in neizbežen strošek tehnološkega napredka. Potem smo se pač nekako privadili, da imamo bogato izbiro programov. Seveda so z leti uvajali vedno nove, boljše, z več filmi. Po kakšnem mesecu so nam poslali obvestilo, da lahko dodatne programe seveda še naprej spremljamo, vendar niso več v osnovnem paketu. Po novem jih bo treba doplačati. Pa ravno ko ti postane všeč. Posledico tega mi je neki dan sporočila kolegica Andreja, ki za televizijske programe plačuje 45 evrov na mesec. Osnovnemu paketu je dodala še nekaj plačljivih. Pa ni nepokretna, da bi bila obsojena na ležanje v postelji, niti ni tako bogata, da ji ne bi bilo treba paziti na stroške.

Osnovni programi brezplačno

Seveda nisem šla v kakšno skrajnost, a kar nekako težka je bila odločitev, da odpovem kabelsko televizijo. Stvar navade in o tem prej nisem razmišljala. Naročena sem bila samo na osnovni paket. Šestnajst evrov na mesec. Za programe, ki jih že dve leti nisem spremljala. Pa sem v tem času, odkar sem to spoznala, zanje plačala skoraj 400 evrov. Potem sem se nekega dne le odločila. K temu je pripomoglo dejstvo, da se je po spletu okoliščin med mojim premoženjem znašel digitalni sprejemnik. Seveda je naš Jani, znani strokovnjak za tovrstne zadeve, takoj začel akcijo in mi kar od nekod napeljal antenski kabel. Ne vem niti, ali je ta priključen na kakšno anteno, saj je visel kar na zunanji strani hiše in je zelo verjetno še ostanek iz časov po vojni. A dejstvo je, da stvar deluje. Tudi če bi kupila nov sprejemnik, zanj bi odštela 35 evrov, bi se mi nakup povrnil v dveh mesecih. Danes tako dobim osem programov, ki jih seveda spremljam samo par uric na teden, s pomembno spremljevalno okoliščino – ni mi jih treba plačati.

Edino razvedrilo

Seveda vem, da je za mnoge televizor pomembno ali celo edino razvedrilo. Zanje je jasno, da je bogata izbira programov še vedno dobra naložba. Dosti ceneje, pametneje in bolj zdravo je tudi, če vsak mesec plačaš 50 evrov za uživanje pred zaslonom, če bi bila alternativa temu posedanje in zapravljanje po gostilnah.

Izkoristimo krizne čase za razmislek o tem, katere stvari so za nas pomembne in katerim se z lahkoto odpovemo. Zame je postal strošek kabelske televizije popolnoma nepotreben. Niti ni nujno, da se položaj ne bo spremenil in bom znova z veseljem celoten konec tedna preživela ob gledanju televizije. Takrat bom samo poklicala operaterja in gotovo mi bodo z veseljem vzpostavili povezavo.

Za večino ljudi mesečna naročnina še vedno ni pomembna proračunska postavka, a dejstvo je, da je celoletni znesek skoraj enak tistemu, ki ga odštejemo za osnovno zavarovanje povprečnega avtomobila.