Ko smo na prireditvi za izbor One 365 marca v Klubu Cankarjevega doma vse ožarjene od ženske inteligence, dobronamernosti in lepote kar naenkrat ugotovile, da je vse, kar potrebujemo, pred nosom, da so usta zato, da govorijo, možgani pa da tuhtajo, smo dojele tudi, da skupaj zmoremo več, in sestavile pobudo proti zaprtju Urada za enake možnosti s podpisi nominiranih žensk – od dr. Danice Purg do Zdenke Badovinac. Ko smo jo sestavljale, pobudo namreč, smo imele v mislih tudi Veliko Britanijo in njihovo vladno krčenje, ki je vse skupaj strnilo v stavek, da biti Britanka te dni ni najbolj fino. The Guardian je marca letos namreč pisal, da je njihova država v obdobju, ko se pravice žensk zmanjšujejo. Ženske da opravijo dvakrat več neplačanega dela kot moški. Od 710.000 odpuščenih javnih uslužbencev je 65 odstotkov žensk. One manj zaslužijo, manj so zadolžene, imajo socialno manj varna delovna mesta, med 10 odstotki največjih zaslužkarjev pa je trikrat več moških. Po novih britanskih varčevalnih ukrepih bo polovica žensk, ki trpijo zaradi družinskega nasilja, izgubila podporo. Pričakovati je lahko dvig najstniške nosečnosti, prizadete bodo matere samohranilke. Namenoma ali ne – varčevalni ukrepi spodbujajo ponovni vzpon moškega preskrbovalca družine in s tem odvisne ženske doma; odprava vzpodbujanja k neodvisnosti pa ženske še hitreje potiska med štiri zidove. Podobno sluti v Sloveniji tudi dr. Mojca Ramšak, etnologinja in filozofinja, ki
je v enem od intervjujev povedala, da je tudi pri nas čutiti »težnjo po nadzoru nad ženskami, da se nadzira ženska spolnost in da se ohranjajo patriarhalna razmerja moči družine in skupnosti«.
Pa smo si mele roke v uredništvu ... To pa bo! Mlade Britanke se združujejo, »novi« feminizem je pri njih dobil krila!
Pa ni bilo. Kajti v prvem tednu je na mojo mizo priromalo šest (!) podpisov, potem pa še trije. Pa smo ponovili, in dobili še – dva. »Ta hip četrt milijona samskih žensk z otroki razmišlja, kako ohraniti svoje dostojanstvo, ko zaprošajo za otroški dodatek,« pove Ramšakova, Slovenci pa se ukvarjamo samo s tem, kako drug drugega zjebati – lokalno. Sosed soseda, hetero homo, suha debelo, plodna jalovo ... Niti ko se kopica slovenskih študentov složno znajde na enem kraju, da bi prebirala Hlapce – ravno na Cankarjev rojstni dan –, ne znamo reči drugega kot to, da »tem mladim ni težko s polno ritjo srati« ter da jih je treba, kulturnike, postreliti (da, na forumih, cvetu brezimnega življa, vsega najdeš) in naj grejo raje zares delat. Najbrž je zato vlada tako brezsramno »poprosila« slovenske umetnike, da za narodov blagor k državni proslavi prispevajo – zastonj. Kakopak. Tistemu, ki ne dela z motiko, ni treba plačati računov.
Pa sem te dni tudi sama vzela v roke Hlapce in se kot že tolikokrat prej ustavila ob stavku: »Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar.« Nato pa našla v knjižnici še faksimile Hlapca Jerneja z Ivanovo pisavo, ki, nekje preberem, izraža sposobnost kritičnega mišljenja in občutek odgovornosti. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi Cankarja počasi nehali povezovati s samozanikajočo materjo. Povest je nastala 1907, takoj po volitvah, in spada v obdobje njegove politične dejavnosti, ko je kandidiral za poslanca na socialnodemokratski listi. Hlapec Jernej je danes, ko socialna država razpada, spet izjemno aktualen. Če jo je Cankar napisal v času, ko socialne države še ni bilo, potem bi se moral danes najti kateri modri mož, ki bi napisal novodobni priročnik o tem, kako z lahkoto narod dovoli njeno degradacijo in na nje temeljih ustvari klerikalni patriarhat. Ne vemo, kdaj še pride prav.
Kdaj bo dovolj, da bomo o revoluciji nehali samo razpravljati? Bo treba zakuriti ogenj, ko v človeku ne bo več občutka za prav in narobe, za čast in odgovornost? Žgati vse, brezkompromisno? In ko bo zagorelo, kdo bo gasil? Z izjemno dobro startno pozicijo smo po dvajsetih letih kot iztrošena prostitutka, ki išče ljubezen. A tudi ona ima otroke. In njim puščamo ta svet. In zdaj? Z besedami Patti Smith: »Potrebujemo kolektivno gibanje, v katerem bi nove generacije rekle: 'Vse ste zajebali. Vas čas se je iztekel.'« In za to potrebujemo predvsem disciplino. Tako kot Pattijina mati, ki je, verižna kadilka, nekega dne zadnji paket čikov mirno vrgla v straniščno školjko. Nič se ni pritoževala. Preprosto naredila je, kar je treba.
