ŠOLSTVO

Spolne navade deževnika? Kako zanimivo

Objavljeno: 15.01.2013 10:15Posodobljeno: 15.01.2013 10:15

Ni samo Evropa tista, ki spoznava, da otroci čutijo sedanji izobraževalni sistem kot psihološko stresen in se pogosto odvračajo od njega.

»To je kurikul, ki je sestavljen iz veliko ločenih predmetov, učenci so pod pritiskom preverjanja znanja in nič od tega jih ne pripravlja, da postanejo državljani modernega sveta. To je šolski kurikul, ki je nepotreben za večino učencev,« je angleški srednješolski ravnatelj Cyril Norwood napisal že leta 1937. Njegovi sodobniki so podobnega mnenja, saj je kar 75 odstotkov angleških ravnateljev prepričanih, da se okosteneli sistem učnih predmetov mora spremeniti, in šole imajo nekaj dobrih predlogov za to. Vse evropske državne šole vključno s slovenskimi imajo danes tradicionalni kurikul usmerjen v akademsko znanje. Čeprav je bilo v zadnjih desetletjih dodanih precej novih predmetov, kot so državljanska vzgoja, tehnika in tehnologija, računalništvo, ostaja dejstvo, da so aktualni šolski kurikuli usmerjeni predvsem v specialistično predmetno znanje.

Ni samo Evropa tista, ki spoznava, da otroci čutijo sedanji izobraževalni sistem kot psihološko stresen in se pogosto odvračajo od njega. Takšen izobraževalni sistem privilegira pametnejše posameznike, ki dosegajo na ocenjevalnih lestvicah višje dosežke, boljše fakultete in boljšo službo. David Orr, ameriški profesor okoljske vzgoje, opozarja: »Konvencionalna modrost meni, da je vsaka izobrazba dobra in več je posameznik dobi, tem bolje zanj. Dejstvo je, da lahko brez pravih vrednot takšno izobraževanje usposobi ljudi, da postanejo samo še bolj učinkoviti uničevalci Zemlje.«

Zakaj se ne učimo za življenje?

Dr. John White, zaslužni profesor Univerze v Londonu in avtor več odmevnih knjig s področja filozofije izobraževanja, išče odgovore predvsem na naslednji dve vprašanji: Kakšna je utemeljitev uporabe šolskega kurikula, ki je namenjen pridobivanju specializiranega znanja, razdrobljenega po predmetih? Zakaj organiziramo izobraževanje tako, da so učenci večinoma nesposobni uporabiti to znanje v kasnejšem življenju? Tudi dr. Barica Marentič Požarnik, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, je večkrat opozarjala, da slovenski učenci dobijo »raztrgano mrežo znanja«.

Profesor White je prepričan, da je sprememba tradicionalnega akademskega kurikula možna in jasna, čeprav bo očitno zelo čustvena. To bo kurikul, v katerem bodo učenci preživeli v šoli več časa v smiselnih dejavnostih in z možnostjo, da izberejo, kar je zanje najboljše. Tukaj ne mislimo na radikalen, v učenca usmerjen kurikul in pedagoge, ki menijo, da samo učenci vedo, katere aktivnosti so zanje najboljše.

Naša alternativa je, tako profesor John White, kurikul, katerega osnovni cilj je usposobiti posameznika, da živi uspešno življenje po lastni izbiri in v harmoniji z okolico. Zato so na razredni ravni tako pomembne dejavnosti, ki jih učenci izbirajo po lastni presoji. Če je cilj izobraževanja obvladovanje enciklopedičnega znanja, potem je takšna oblika motivacije seveda iluzorna.

Poklicno življenje učencev

V sedanji, enciklopedično posvečeni šolski tradiciji merimo znanje, ki so ga učenci pridobili pri določenih predmetih. »Če bi bil car preverjanja znanja,« piše profesor John White v svoji najnovejši knjigi Izum srednješolskega kurikula, »bi veliko večji pomen dal prihodnjemu poklicnemu življenju učencev, ki zapuščajo šolo. Ali bodo poglabljali svojo matematiko? Ali pa bodo delali to, kar se zgodi večini – nikoli več se ne približajo predmetom, ki so se jih učili v šoli. Najvišjo oceno bi dal šolam, v katerih so učenci uživali v branju knjig, razvijanju ročnih spretnosti, naravoslovnih aktivnostih ali delovanju v skupnosti in to navdušenje prenesli v svoja nova okolja.«

Definicija pojma kurikul
  • V 18. stoletju so s tem pojmom označevali »potek dela v šoli«.
  • Beseda »kurikul« tudi danes največkrat pomeni prav to. David Orr, ameriški profesor okoljske vzgoje: »Konvencionalna modrost meni, da je vsaka izobrazba dobra in več je posameznik dobi, tem bolje zanj. Dejstvo je, da lahko brez pravih vrednot takšno izobraževanje usposobi ljudi, da postanejo samo še bolj učinkoviti uničevalci Zemlje.« 

Verjetno je bilo preveč neskladnosti v našem lastnem izobraževanju, da smo nekateri začeli razmišljati o ciljih izobraževanja v celoti. Kaj je z vsemi fragmenti znanja, ki smo jih bili deležni med šolanjem? Z množico slovničnih pravil v tujih jezikih in maternem? Z vsebinami, kot so spolne navade deževnika, druga križarska vojna, eseji po izboru učiteljev materinščine. Tako kot smo nekoč pisali domače naloge iz angleščine, matematike in slovenščine, zdaj enako počenjajo naši otroci ter vnuki, in kar je najbolj žalostno in nepotrebno – v vedno večjem obsegu.

Šola iz preteklosti

Novejši predmeti, kot so državljanska vzgoja, tehnika in tehnologija IKT, zdravstvena ali okoljska vzgoja – veliko bolje služijo novim, holistično usmerjenim kurikularnim ciljem. Tradicionalni predmeti so pogosto ujetniki preteklosti s pogledom nazaj, in kot pravi profesor Arjen Wals z Univerze Wageningen na Nizozemskem: »Naši otroci so učenci sedanjosti, ki obiskujejo šolo iz preteklosti, da bi reševali probleme prihodnosti.«

Cilji izobraževanja v 21. stoletju morajo spremeniti naše predstave o znanju, ki ga učenci dobijo v šoli. To zdaj vidimo v luči predmetnih vsebin, razdeljenih v konvencionalne predmetne okvire: zgodovinska obdobja, veje matematike, področja naravoslovja itd. Izobraževalci že več kot dvesto let jemljemo takšen način razmišljanja kot dejstvo. Vendar ali ga moramo v resnici vzeti?

Razumem sebe?

»Nikakor ne zanikam, da je določeno razumevanje naravoslovja, geografije, zgodovine in drugih vsebin esencialni del vsakega dobrega izobraževanja,« piše profesor White v svojem članku Na poti k novemu kurikulu. Če izhajate iz ciljev celotne osebnosti, ni težko dokazati, da za uspešno osebno in poklicno življenje potrebujemo dobro razumevanje sveta okoli sebe. Toda mi začnemo izobraževati mlade ljudi na podlagi razkosanega znanja šolskih predmetov. Ključni problem je torej začetna pozicija učenja in poučevanja.

Intelektualne radosti: kaj je pa to?

Če želimo razumeti nastanek v akademsko znanje usmerjenega kurikula, moramo poseči v zgodovino izobraževanja v 18. stoletje, ko so pedagogi razdelili celotno znanje o svetu v logične enote in podenote. To je bil čas, ko je nastal predmetni kurikul, in nekateri šolski strokovnjaki bodo dejali, da je odkrivanje znanja dovolj tehten razlog za obstoj akademskega kurikula. Če učenci v šoli ne bodo uvedeni v intelektualne radosti, jih mogoče mnogi ne bodo nikoli spoznali. V tem je nekaj resnice, vendar ne dovolj, da se upraviči zelo poglobljeno predmetno znanje. Ločeni predmeti niso edina vozila za razvijanje intelektualnega zadovoljstva – če so sploh lahko. Pri nekaterih učencih to pomeni razvijanje dolgočasja.

Otrok ni denar

Če se uspeh posameznika meri v prihodkih, bo mogoče res, da si učenci s sklanjanjem glave nad simultanimi enačbami, plinskimi zakoni ali napoleonskimi vojnami kupujejo vstopnico na prestižnejšo univerzo. Toda po tej poti šolski predmeti tvegajo, da postanejo zgolj odskočne deske za dosego bogastva, in če je tako, so v načelu nadomestljivi s čim drugim. Takšno učenje v imenu bodočega uspešnega življenja je pogosto, kot kažejo statistike, prej izogibanje kot sledenje znanju. Veliko mladih ljudi ima pri 16 letih takšnega poučevanja dovolj in preprosto zapusti šolo.

Vsi splošni cilji v evropskih kurikulih po letu 2000, tudi v slovenskem, želijo usposobiti učence, da bodo imeli uspešno in polno življenje kot državljani in kot posamezniki. In kaj izpolnitev je, če ni uspešno vključevanje v vsakodnevne dejavnosti, poklic in razmerja.

Bistveno pa je naslednje vprašanje: Kakšna oblika učenja najbolje pripravlja učence, da pridobijo želene kvalitete? Kako se lahko nekdo nauči srčnosti? Sodelovanja v timu? Občutka za globalne probleme? Samozaupanja? Iskrenega prijateljstva? Dobre šole imajo vedno nekaj odgovorov na takšna vprašanja. Pri tem stopajo v ospredje celoten etos šole, njena kultura in domiselna pedagogika, ki razvija te in druge osebne kvalitete. Hkrati je treba vedeti, da brez vključevanja staršev kot enakovrednih partnerjev v proces učenja in poučevanja ti cilji ne bodo nikoli doseženi.

Obsedeni s tradicionalnim

Mladi ljudje morajo vedeti, kako živijo drugi ljudje, sprejemati njihovo različno dojemanje sveta, spoznavati različne kulture in verovanja. Poznati morajo socialni svet, v katerem živijo, njegovo ekonomsko in tehnološko bazo, družbeno strukturo in kako se vključiti vanjo.

Vsega zaželenega znanja pa v zdajšnjih šolskih predmetih ne moremo najti. Ti so samo ena izmed vozil na poti do zaželenih vrednot naših učencev. Obstajajo tudi druga vozila, na katera naši učenci velikokrat raje sedajo, ker so modernejša in bolj v skladu z njihovim stilom življenja. Šolniki pa smo obsedeni s samo eno vrsto vozil – tradicionalnimi šolskimi predmeti in z vsem, kar prinašajo.

Preoblikovanje šolskega modela, temelječega na akademskih predmetih, bo seveda zelo težko. Ni pa nemogoče. Treba je opogumiti šole, da se, kjer je mogoče, premaknejo od predmetnih tem k interdisciplinarnim ali k projektnemu učenju. Sodobne učne teme morajo sooblikovati celoten razvojni načrt in etos šole, vključujejo se lahko v rutinske šolske dogodke, kot so pedagoške konference ali sestanki s starši. Pomembni so tematski dnevi ali tedni, kjer se glede na določeno temo, na primer trajnostni razvoj ali globalno učenje, lahko smiselno povežejo šolski predmeti. Verjetno najprimernejša oblika za vključevanje sodobnih tem so projekti in projektne mreže, ki imajo v slovenskih šolah dolgoletno in bogato tradicijo. To so eko, zdrave šole in šole Unesca, inovacijski projekti, programi Comenius in drugi.

Prav tako bo moralo biti začetno izobraževanje učiteljev manj predmetno, poklicna združenja pa bolj partnerska in pripravljena na sodelovanje. Nesmiselno se je obešati na kurikul, ki je bil morda primeren za socialne skupine v 19. in 20. stoletju, v 21. stoletju pa je izgubil svojo verodostojnost. Čas je za temeljit premislek.

(Dr. Majda Naji je zunanja sodelavka Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije Celje. Sestavek izraža mnenje avtorice in ni nujno, da izraža mnenje fakultete, s katero sodeluje.

Predstavitvene informacije