Solze in smeh

To je bil res fantastičen dan, več njih, ko so naši vrhunski športniki v Sočiju pokazali, kdo so in kaj zmorejo, najprej srebrni Peter Prevc, kasneje in isti dan so Vesno Fabjan in Tejo Gregorin ovenčali z bronom, nakar pa še Tino Maze z zlatom. Tuji mediji so zapisali, da smo ob zlati Tinini medalji, prvi slovenski olimpijski, Slovenke in Slovenci eksplodirali. In res ne vem, kdo je, ob zmagoviti vožnji in veličastnem trenutku podelitve, lahko ostal miren.

Vrhunski športniki niso kaj prida zgovorni, kar je tudi dragocena človeška redkost. Od Petra Prevca komajda kaj izveš, odgovarja tiho, redkobesedno in vsakič z dolgim premislekom; Vesna in Teja sta povedali le, da je njun dvajsetletni trud poplačan in da sta pred novimi izzivi, s katerimi sta povsem zaposleni. Vrhunski ljudje govorijo praviloma zelo malo. S svojo mirnostjo in premišljenostjo so bržčas usmerjeni k poti in cilju, ki so si ga zadali. Tina Maze je tokrat sicer zgovornejša, a kratka in jedrnata. Izvemo, da je slika odslej popolna, da je njen življenjski cilj dosežen. Da je dosegla tisto največ, kar si je želela, zlato olimpijsko medaljo. Presunljiv je bil njen poljub zemlje, nakar pove, da ji je pred tekmo Ivica Kostelić, najuspešnejši hrvaški smučar vseh časov, dejal, naj se vrže na glavo tako, kot da je to njena zadnja tekma v življenju. Ko je po Zlati lisici dala intervju za Onoplus (izšla bo 4. marca), v obdobju, ko nikakor ni dosegala želenih vrhunskih rezultatov, je na vprašanje, na kaj je najbolj ponosna, izstrelila: »Da se znam soočiti sama s sabo.« Če ne razumemo njenega garanja, pa nam odgovori: »To čutim kot dolžnost, da bom izpolnila sebe v športu.«

Nas, Slovenke in Slovence, od nekdaj učijo (in imamo tudi zgodovinske predispozicije), da moramo biti skromni, povprečni, stopljeni z množico; potem nam vedno znova v življenju pokažejo, da ni pametno izstopati iz povprečja, kajti takšen človek postane družbeni problem, intimno pa osamljen samohodec z bremenom, ki ga ni lahko tovoriti in prenašati skozi življenje. Model ukalupljanja in karakternega štancanja se začne že v matični družini, ob pritiskih našega šolskega sistema pa se tlačenje posameznika, ki ima svoj jaz, talent in moč, samo stopnjuje. Mnogo tovrstnih posameznikov odneha in se prepusti malodušju. Tako je tudi v službi in prav tako v zasebnem partnerstvu. Koliko nam nadrejenih ljudi pa je tako zrelih, da nam dajo prostor za razvoj potencialov, ki jih nosimo v sebi? Zelo malo. Vemo, naš družbeni in šolski model je ustvarjen za proizvodnjo povprečnežev.

Ampak ljudje imamo zelo različne sokove življenja. In nekateri, kljub oviram ali pač prav zaradi njih, zmagujejo. Zakaj je šport tako zelo svojstven in pomemben: ker ne pozna in ne dopušča bližnjic, ne pozna vezi in poznanstev niti političnih botrov, tukaj imata pravico samo talent in trdo delo. Zgolj trdo in pošteno delo. Sporočilo naših veličastnih športnikov je jasno: leta garanja so poplačana.

Njihove zmage so pravi balzam za naša življenja. In predvsem upanje, ki ga prinašajo: če imaš voljo, moč in znanje, zmaguješ. Če dobro delaš, zmaguješ!

P. S.: Uvodnik končujem v petek, kaj vznemirljivega nam bodo naši asi prinesli v prihodnjih dneh, žal ne morem predvideti.