Solata in krompir z nebotičnika

Pričakuje se, da bo število prebivalcev do leta 2050 naraslo na 9,1 milijarde. Od tega jih bo 70 odstotkov živelo v urbanih središčih. Da bi jih nahranili, bo treba povečati proizvodnjo hrane za 70 odstotkov. Površine z obdelovalno zemljo so omejene, poleg tega tudi neenakomerno razporejene ter velikokrat primerne le za nekatere vrste rastlin.

V nadstropja

Ena od možnosti za zagotovitev dodatnih količin sveže hrane je gradnja rastlinjakov v nadstropjih. Arhitekti že izdelujejo načrte za objekte, ki se bodo uporabljali za vertikalno kmetijstvo. Ideja izhaja že iz znamenitih babilonskih visečih vrtov, ki so jih zgradili 600 let pred našim štetjem. Za zdaj je večina načrtov še na risalnih deskah.

Decembra 2010 v reviji The Economist pišejo o nekaterih že delujočih rastlinjakih ter njihovih prednostih in tudi slabostih. Dickson Despommier z univerze Columbia (ZDA) se šteje za začetnika vertikalnega kmetijstva, ki trdi, da je več kot smiselno premakniti obdelovalne površine bliže ljudem. Na ta način se zmanjšajo stroški prevoza hrane do gosto naseljenih območij, v okolje je manj izpustov ogljikovega dioksida.

Hidroponska pridelava

Hrana v vertikalnih rastlinjakih je pridelana hidroponsko. Rastlin ne posadijo v prst, temveč jih gojijo v vodi, v kateri so raztopljeni minerali. Polnila za pričvrstitev korenin so lahko pesek, volna, mivka in drugi različni gradbeni materiali. Hidroponsko pridelovanje omogoča gojenje skoraj vseh vrst rastlin od solate, krompirja, sadja do žitaric, kot je koruza. Možno je regulirati temperaturo, vlažnost, osvetlitev, zračenje, dodajanje hranilnih snovi, tako da je mogoče najboljše rezultate dosegati vse leto in kjer koli na svetu. Hidroponska pridelava hrane ima veliko prednosti. Rastline se lahko gojijo tudi na območjih, kjer zemlja ni primerna za rast. Za pridelavo hrane se lahko izkoristijo prostori, ki sicer niso v kmetijski rabi. Pridelek je kontinuiran in kakovosten ter obilen tudi na majhnih površinah.

Brez pesticidov

Hidroponski sistemi se uporabljajo v zaprtih zavarovanih prostorih, ki rastline ščitijo pred neugodnimi vremenskimi razmerami. V teh okoljih jim zagotavljajo kontrolirano temperaturo, zračno vlago ter večji nadzor nad boleznimi in škodljivci. Pesticidov, herbicidov in fungicidov zato pravzaprav ni treba uporabljati.

Minimalna poraba vode

Hranilna raztopina se lahko po uporabi obnovi. Vodi se znova dodajo gnojila, uravna se pH in se spet vrne v sistem. V primerjavi s klasičnim kmetijstvom je poraba vode bistveno manjša.

Velika potrošnja energije za umetno osvetlitev

Brez dodajanja umetne svetlobe je pridelek neenakomeren, saj imajo rastline bližje oknom na razpolago več sončne svetlobe in rastejo hitreje od tistih v notranjosti.

Visoki stroški osvetljevanja

Od leta 2004 dalje na južnem polu, na površini 22 kvadratnih metrov, hidroponsko pridelujejo zelenjavo za 65-člansko ekipo. Pridelek je tolikšen, da lahko vsakemu članu ekipe vsak dan ponudijo najmanj en obrok sveže solate. Vendar za pridelovanje potrebujejo umetno svetlobo, saj je večino leta tam tema.

Toda na Antarktiki je strošek umetnega osvetljevanja še vedno neprimerno manjši od stroška, ki bi ga pomenila oskrba s svežo zelenjavo iz oddaljenih krajev. V drugih krajih na zemeljski obli bi bil bistveno večji in neekonomičen, tudi če upoštevamo, da bi vertikalni hidroponski nasadi v tako imenovanih nebotičnikih del svetlobe lahko pridobili od sonca.

Thanet Earth

Tudi enonadstropni rastlinjaki še vedno potrebujejo veliko dodatne svetlobe. Thanet Earth, rastlinjak na 90 hektarih, ki so ga v Kentu v Veliki Britaniji odprli leta 2008, namreč v zimskih mesecih še vedno potrebuje 15 ur umetne svetlobe, ki jo pridobivajo v lastni elektrarni.

To dejstvo izpodbija v začetku navedeno trditev, da hidroponsko kmetijstvo prihrani energijo in zmanjšuje emisije ogljikovega dioksida. Vertikalno kmetijstvo za zdaj ni energetsko sprejemljivo niti z uporabo obnovljivih virov energije. Sončni kolektorji namreč zavzemajo dvajsetkrat večjo površino od te, ki jo oskrbujejo z električno energijo.