V naravi je vse podrejeno redu, obnavljanju, ciklu. Še tako neprijazen zimski dan nosi s sabo nešteto lepih reči. Da ne? Potem se urno toplo oblecite in obujte in ven v najbližji gozd, na travnik, med njive.
Februar je že daleč in dan se je od svetih treh kraljev, ko je bil dolg le toliko, kolikor petelin kljun odpre, kadar zakirika, že lepo podaljšal. V rebreh pod drevjem, kjer se je sneg že stalil, frfotajo citrončki. Kuščarica se pred vhodom v svoj dom nastavlja soncu in progast plašček valovi z njenim dihom. Ko me zagleda, urno smukne v skrivališče. Danes mi je pot v breg prekrižala majhna rjava kobilica. Nerodno je skakljala in se prekopicevala čez velike odpadle liste, da sem ji komaj sledila. Še dobro, da je nisem pohodila, ko sem bila s pogledom uprta tja gori v breg, kjer rastejo prelepi telohi.
Oj, kako so lepi!
Snežno beli cvet sije že na daleč. Razprt nastavlja soncu šop žoltih prašnikov, polnih cvetnega prahu, sredi njih pa se preriva kopica pestičev. V dnu cveta je lepo v venec poravnanih še za kak ducat trobljastih, cevastih, rumeno zelenih medovnikov, ki so pravzaprav listi venca. V njih se leskeče sladka medičina. Ravno ko sem si jih hotela od blizu ogledati, je od nekod pribrenčal čmrlj debeluh, se vihravo obesil na belo razgrnjeni pladenj teloha in se nerodno skobacal med prašnike. Ko je obredel prav vse, se je zrinil še v dno do sladke medičine. Vmes je brundal in zadovoljno godel in se vrtel po cvetu, vse dokler ni bilo konec pojedine. Potem je ves rumeno poprašen od cvetnega prahu odbrenčal naprej.
Najpogostejši je črni
Telohi rastejo v Evropi, prednji in osrednji Aziji. V Sloveniji je pet samoniklih vrst, ena se pri nas pojavlja le kot podvrsta, in spadajo v družino zlatičevke Ranunculaceae. Med sabo se tudi križajo, in kjer se na rastišču pojavljata dve vrsti hkrati, so križanci težko določljivi.
Pri nas je najpogostejši črni teloh Helleborus niger, ki je dobil ime po barvi korenike v zemlji. Njegov cvet je bel, včasih tudi rahlo rumen ali rumeno zelen, in raste v svetlih gozdovih, na grmovnatih pobočjih in kamnitih traviščih, vse od nižin do subalpinskega pasu.
Cvetni listi se ob zrelosti ne osipajo in z zorenjem počasi pridobijo čudovite barve, od marelične, roza, karminaste do močno rdeče. Šele takrat nas prepričajo, da to v resnici niso listi venca, pač pa čaše.
Včasih si na subpanonskem območju pa tudi na Pohorju, v dolini Kolpe in Beli krajini deli prostor s hostnim telohom H. dumetorum, ki ima kimajoče cvetove. Njegov cvet je bolj ali manj zeleno obarvan.
Manj pogost je blago dišeči teloh H. odorus z velikimi zelenimi ali rahlo rumeno zelenimi cvetovi, še redkejši pa je deljenolistni H. multifidus ssp. istriacus, ki ima pritlične liste nazobčane in razdeljene na ozkosuličaste roglje.
Tisti škrlatni
Peti in med poznavalci zelo priljubljeni je temno škrlatni teloh H. atrorubens. Od vseh je najbolj neobičajen, tako po barvi kot tudi po tem, da ga občudujejo in malce z zavistjo gledajo predvsem tujci, saj tako lepih močno škrlatnih barv ne premore nobena v naravi rastoča vrsta telohov. Poganja na predalpskem, preddinarskem in subpanonskem območju, najpogostejši je na Dolenjskem. Steblo je razvejeno, z deljenimi stebelnimi listi in večinoma z več kot tremi cvetovi na vrhu, ki se postopoma odpirajo. Popek je najtemnejši, z odpiranjem pa se počasi v vsej lepoti pokaže še škrlatno rdeča notranjost z množico prašnikov slonokoščene barve. S škrlatno barvo so obliti tudi stebelni listi in steblo.
Obarvanost je odvisna od mnogo dejavnikov, kot so sestava prsti, osončenost in založenost prsti s hranili v različnih razmerjih, in mu tako pridajo več ali manj zelenih ali škrlatnih podtonov. Pritlični listi pozimi odmro, novi se pojavijo ob koncu cvetenja. Ko dozori mešiček s črnimi svetlečimi se semeni in se ta kar čez noč usujejo na tla, je njegovo poslanstvo za tisto leto končano. Počasi pojenja moč škrlatne barve in skrit med preostalimi rastlinami v podrasti snuje nova presenečenja za naslednje leto.
Zavarovano
Vse vrste, ki rastejo pri nas v naravi, so zavarovane in jih ne smemo izkopavati. Lahko pa si naberemo prečudovit šopek, ki je lahko velik toliko, da ga lahko podržimo med prsti palca in kazalca. Že pet cvetov je lahko dovolj, da nam v domu za nekaj dni pričarajo prihajajočo pomlad. Najlepši pa so vedno tisti, ki ostanejo v naravi, kjer lahko v celoti izživijo svoje poslanstvo.
Telohi so strupene rastline
Najbolj strupeni so podzemni deli. Po zaužitju se pojavijo vnetje sluznic prebavil, bruhanje, krči, omotica, motnje v delovanju srca, lahko tudi nezavest in smrt. Kadar zaidejo delci v nos, pa močno kihanje. Zmlete korenine so nekoč uporabljali kot njuhanec, včasih tudi za zastrupljanje puščic. Strupen je za vse živali, posebno za perutnino.
