Moči rastlin ne smemo podcenjevati, saj so zamenjave nekaterih vrst lahko za človeka usodne. Strokovnjak za divje rastline Dario Cortese pravi, da zamenjava čemaža z na pogled precej podobnim jesenskim podleskom (Colchicum autumnale) ali šmarnicami (Convallaria majalis) v Evropi vsako leto zahteva nekaj smrtnih žrtev. Pri katerih rastlinah moramo biti med nabiranjem še posebno pozorni?
Čemaž in jesenski podlesek
Nabiralci in jedci čemaža to koristno in čedalje bolj priljubljeno rastlino radi zamenjajo z jesenskim podleskom (Colchicum autumnale) ali šmarnicami (Convallaria majalis) ter tudi z belo čmeriko (Veratrum album). Da bi ga ločili od strupenih rastlin, si pozorno oglejte njegov videz pri tleh. Strupeni jesenski podlesek ima tam tri ali štiri zvite liste, ki so temnejše zelene barve in pri osnovi rumenkasti, listi bele čmerike pa so rebrasti. Pri šmarnici sta listni nožnici dveh listov zraščeni v navidezno steblo, ko jo odtrgamo, pa v roki v večini primerov ostane stebelce z listoma, ki sta trša kot čemaževi.
Kurja črevca in kurja češnjica
Navadno zvezdico ali kurja črevca (Stellaria media) z lahkoto zamenjamo za kurjo češnjico (Anagallis arvensis), ki prav tako kot kurja črevca raste kot plevel po vrtovih in v nasprotju z belimi cvetočimi kurjimi črevci cveti oranžno. »Zaradi saponinov, ki jih vsebuje, lahko povzroči slabost, bruhanje in drisko, vendar le, če jo pojemo veliko naenkrat, na primer če bi z njo namesto s kurjimi črevci pomotoma napolnili skodelo ali skledo solate,« pove Cortese.
Hmelj in srobot
Hmelj (Humulus) spominja na poganjke srobota (Clematis). Ti so, razkriva Cortese, če jih zaužijemo surove, odvajalni ter lahko povzročijo slabost in bruhanje, prekuhani pa so užitni. »V nasprotju s hmeljem, ki vedno raste iz tal, ker so lanska stebla suha, srobot odganja iz stebel, ki se podobno kot hmeljeva in na enakih rastiščih ob vodah ovijajo ob grmovju in drevesih,« pravi.
Korenje ali peteršilj in pikasti mišjak
»Če divjih rastlin, ki so podobne korenju (Daucus carota) in peteršilju (Petroselinum crispum), ne poznamo dobro, jih ne nabirajmo, ker je med njimi nekaj smrtno strupenih, na primer pikasti mišjak (Conium maculatum). Navadno divje korenje spoznamo po tem, da ima sredi socvetja skoraj v vseh primerih en sam črnovijoličen cvet, in je, resda kot še nekaj drugih sorodnih rastlin iz družine kobulnic, podobno gojenemu korenju, saj so slednje vzgojili iz divjega,« poudarja Cortese. Odmerek, dolžina jemanja in istovetnost rastline so tri reči, na katere mora biti pozoren nabiralec in uživalec zdravilnih rastlin, poudarja Cortese.
Malo pomaga, preveč ubije
»Učinkovanje (zdravilnih rastlin, op. a.) je odvisno od odmerka in najskrajnejši primer za to so smrtno strupene rastline, ki so v zelo majhnih količinah celo zdravilne,« pojasnjuje Dario Cortese, avtor dveh knjig z naslovom Nekaj divjega. To velja za tiso, iz katere izdelujejo zdravilo proti raku, v večjih odmerkih pa je smrtno nevarna. Drugo, kar moramo vedeti pred uživanjem zdravilnih rastlin, je, da delujejo šele na dolgi rok. »Običajni čaji in razne tinkture so zelo blage na kratki rok, na dolgega pa zelo močne. Šentjanževka začne delovati šele nekje po dveh, treh tednih uživanja, potem pa kar dobro drži.«
