Sladka koreninica ali sladki koren (Glycyrrhiza glabra) premore do 50-krat več sladkobe kot vsakdanji sladkorji. Kratek pogled v zgodovino nam pove, da so ga uporabljali in hvalili že Egipčani pred več kot 3000 leti, in to predvsem kot zdravilo proti kašlju.
Živimo v časih, ko je marsikaj škodljivo, če že ne strupeno, in to tudi stvari, ki so bile še nedavno skorajda bogastvo. Tudi s sladkorjem je podobno in danes vsaj vemo, da je mnogo sladkorjev škodljivih, in sami se moramo odločiti, kako si bomo zasladili obroke, če si že življenja ne moremo. V zadnjih letih se je tudi pri nas uveljavila t. i. stevija, s katero si marsikdo obogati napitke, da bi se izognil pogubnim vplivom sladkorja na človekovo telo.
Pozabljamo pa na rastline, ki že tisočletja rastejo pred našimi nosovi, kot je npr. sladka koreninica ali sladki koren (Glycyrrhiza glabra), ki premore do 50-krat več sladkobe kot vsakdanji sladkorji. Kratek pogled v zgodovino nam pove, da so ga uporabljali in hvalili že Egipčani pred več kot 3000 leti, in to predvsem kot zdravilo proti kašlju. Oče medicine Hipokrat je svetoval le zunanjo uporabo, njegovi nasledniki Teofrast, Dioskurid in Plinij pa so o njem že zapustili zapise kot o zdravilu proti kašlju in kot leku za želodčne težave, tudi pri zdravljenju takrat pogoste jetike so si pomagali s to rastlino. Domovina rastline je južna Evropa in dobro uspeva na peščeni ali ilovnati zemlji, kjer mora biti umaknjena pred mrzlimi sapami, saj rada pozebe. V Sloveniji jo je mogoče najti v primorskem pasu in tudi v notranjosti, če je le poskrbljeno za zavetje.
Ne prenese svežega gnoja. Zraste dober meter visoko in ima v zemlji olesenelo korenino, ki je zunaj rjava, v notranjosti pa rumena.
Rastlina je večletnica in novi poganjki zrastejo iz korenine, tako se razvija in razmnožuje. Poganjki so spodaj okrogli, pozneje pa dobijo več robov. Listi si ležijo nasproti in vsakega sestavlja od tri do sedem parov lističev.
Lističi so jajčaste oblike in enako široki kot dolgi, to je od 2 do 4 cm. Na zgornji strani so gladki, na spodnji pa malce lepljivi.
Metuljasti cvetovi, ki so združeni v socvetja, imajo največkrat belkaste liste. Na sejmih so nekoč prodajali zgoščen sok sladkega korena kot slaščico za otroke, ki se je imenovala mačji drek. V državah, kot so Italija, Francija, Nemčija, ga gojijo že od srednjega veka in ga uporabljajo za izdelavo sladkarij.
V lekarnah so prodajali lakrico ali črni sladkor. Korenina, ki jo izkopljemo zgodaj spomladi ali v jeseni, lepo diši in ima močno sladek okus. Cveti od sredine junija do konca avgusta. Korenine, ki jih nekateri olupijo, so odlično zdravilo proti vsem vrstam kašlja, saj pospešujejo izločanje sluzi, ki se nabira v telesu v času prehladov. S sladkim korenom se dobro zdravi tudi mehur in obolenja ledvic. S pravilno uporabo bomo pospešeno izločevali iz telesa strupe, ki so se nabrali čez zimo.
S čaji se da uspešno zdraviti čire na želodcu in dvanajsterniku. S pitjem čaja ali soka pa ne smemo pretiravati, saj se nam lahko zviša tlak, lahko se pojavi omotica ali glavobol. Takšnih zdravil se tudi ne sme piti v neskončnost, po mesecu je dobro narediti nekajtedenski premor.
Čaj pripravimo tako, da narezano korenino (eno čajno žličko ali manj na skodelo) prelijemo z vročo vodo in pustimo vreti na majhnem ognju še od tri do pet minut. Čaj odlijemo in seveda ga ne sladkamo, na dan ga popijemo do tri skodele, in to po požirkih.
Lahko si pripravimo tudi sok, ki ga dobimo tako, da korenine zelo dolgo kuhamo, tudi dve uri ali več, dokler se ne zgosti. Takšen sok dobi podobne lastnosti, kot jih imajo izvlečki iz maka, le da ni niti najmanj nevaren za človeka, je pa nevaren za vse tisto, kar nas draži v dihalih in sili h kašlju. Primeren je tudi za otroke in ga lahko po mili volji razredčimo.
Sladki koren je rastlina, o kateri spet premalo vemo in ima gotovo še svetlo prihodnost prav v časih, ko iščemo drugačne poti do sladkosti in zdravega življenja.
