Petega julija letos so imele kopalke bikini 68 let, čeprav so vedno stare natanko toliko, kot se počuti ženska, ki jih nosi. Bikinke, ki naredijo žensko še bolj žensko, moškega, ki jih uzre, še bolj moškega. Oblačilo, ki to ni, tisti dve krpici sta revolucionarno spremenili žensko obnašanje na plaži, tem amfiteatru radovednosti, pogledov in ocen, ter najbrž tudi same ženske. Bikinke so iznašli kje drugje kot v Parizu. Njihov oče je, ne bost e verjeli, avtomehanik Louis Reard, ki je od mame podedoval butik perila v pariškem centru. Zaradi tega bolj nesrečen kot srečen si je zamislil kopalke iz dveh kosov, vmes je pustil razgaljena trebušček in popek, tisti del telesa, ki je bil do takrat pogledom tako zelo prepovedan kot tisto, kar bo najbrž na splošno skrito očem do konca žensk in človeštva. Imel pa je ta mehaničarsko nesrečni Louis radoživo domišljijo. Ker so Ameri na otočju Bikini ravno tiste dni, bilo je leto 1946, spremenili v paro, prah in pepel atomsko bombo in kar lep kos otočja, plaže ter sinjega morja, je izumitelj z a m e t e k oblačilca imenoval bikini.
S po francosko samozavestno trditvijo, da so bikinke eksplozivni kos ženske garderobe in da bodo na modo delovale kot bomba, saj bodo porušile dotedanja pravila življenja in obnašanja na plaži, ko sta spola na počitnicah. In torej brez stoodstotne razsodnosti. Začetek je bil obupno klavrn. Cunjic ni želela dati nase niti ena manekenka, čeprav sta bila kosa v primerjavi z današnjimi bikinkami prava šotora. Reard je komajda pregovoril striptizeto Micheline Bernardini, da se je na modni reviji ob pariškem bazenu vsaj enkrat oblekla, in ne slekla, vendar so jo izžvižgali. Proti tekstilni bombi se je izrekel tudi Hollywood, v zadnjem trenutku so bikini zavrnile tudi kandidatke za misuljo vsega sveta, ko se je zgrozil še Vatikan, so revolucionarni krpici prepovedali v Španiji, na Portugalskem in seveda v Italiji. Famozna revija Vogue je še leta 1951, pet let po izstrelitvi, zapisala, da bikini žensk ne dela lepih in seksapilnih. Obupal je tudi naš mehanik, v maminem butiku je risal in šival dolgočasne ženske hlačke, modrčke in spodobne steznike.
Še manjše od najmanjšega
Vendar Louis ni izumitelj bikink. Pravzaprav je bil le bolj srečno drzen, za kakšen dan ga je z enako idejo in podobnim izdelkom prehitel modni oblikovalec Jacques Heim. Spomladi 1946 je obalo pri Cannesu preletavalo letalo, ki je za seboj vleklo napis »Najmanjše kopalke na svetu«. Kmalu se je pojavilo Reardovo letalo z napisom »Manjše od najmanjših kopalk na svetu«. Bombo je z zakasnitvijo razneslo leta 1955, ko sta bikini oblekli Marilyn Monroe in Rita Hayworth, zvezdi, kakršnih ni več in ju morda niti nikoli ne bo, čeprav nikoli ne reci nikoli. V njem sta bili dobro videti tudi takšni atomski seks bombi, kot sta bili Jayne Mansfield in Brigitte Bardot, da o Raquel Welch niti mokro ne sanjamo. V filmu Milijon let pred Kristusom je imela na sebi bikinke iz krzna. Pač kamena doba, so rekli, čeprav ni bila. Zgodovino bikink je pisala tudi že nekoliko zmahana Ursula Andress, ki je v filmu Dr. No iz morja prikorakala v bikiniju, ki je imel na hlačkah oziroma bokih jermen s potapljaškim nožem. James Bond se je pri priči vdal, s p l o h ne zaradi noža. Takrat je 007 izustil tudi znameniti stavek: »Čeden nič je to, kar imate skoraj oblečeno.« Bikini oziroma bikinke so zapisale mnogo resnic, milijarde zgodb, ena pa je absolutna. Če je ženska dobra, ni v ničemer videti boljša kot v teh cunjicah. V peklu najbrž ni dolgčas, v nebesih pa že od začetka hodijo na seminarje o spolnem nadlegovanju, kjer jim premočrtne, državotvorne in bogoljubne misli s perutkami odpihujejo angelčki, ki imajo, kakšno sprenevedanje, na sebi nič. Niti bikink. Nebeški perutkarji so pač tretjega spola. Steve Reich, ameriški skladatelj in zagovornik minimalizma v glasbi, je na vprašanje, zakaj je kopalke bikini v operi Three tales naredil za enega od glavnih dogodkov v človeški zgodovini, odgovoril: »Ko sem bil otrok, so uničili atol Bikini. Naslednji veliki dogodek je bil izum bikink. Najprej je bil atol Bikini, od njega ni ostalo nič. Nekoč so bile kopalne obleke, zdaj so narejene tako rekoč iz ničesar.«
Pravzaprav imajo 1600 let Ena od skoraj golih resnic je tudi, da se z bikinkami ne ukvarjamo šele od leta 1946. Takrat so in smo jih samo znova odkrili. Če ne verjamete, si oglejte stenske slikarije in mozaike iz 4. stoletja v sicilskem gorskem mestecu Piazza Armerina. Devet od desetih športnih lepotic nosi tedanji bikini. Odstotek je boljši od tistega v 20. stoletju, ko je leta 1967, po dveh desetletjih puritanskega zaviranja, 67 odstotkov deklet raje nosilo bikinke kot klasične dvodelne kopalke. |