»V Makedoniji bi potrebovali še kakšno dobrotnico,« mimogrede pripomni. »Ne pusti se preslepiti bleščečim spomenikom in veličastnim zgradbam, ki si jih očitno lahko privoščimo samo še mi! Medtem pa je vedno več ljudi brezposelnih in na robu preživetja … Če bi bila mati Terezija še živa, bi imela žal več kot dovolj dela tudi v svojem rodnem mestu!« Ja, v zadnjih letih do nerazpoznavnosti spremenjeno središče Skopja me je res presenečalo na vsakem koraku. Predvsem bodejo v oči na novo zgrajene neoklasicistične palače ob Vardarju, namenjene vladnim službam in muzejem. Znameniti kamniti most še vedno povezuje stari, nekoč pretežno albanski del z največjim mestnim trgom Makedonija. A tudi tega so popolnoma spremenili. Zaznamovan je z velikanskimi kipi, med katerimi je najvidnejši pozlačeni kip Aleksandra Velikega Makedonskega, ki se dviguje nad zanimivim vodnjakom. Pršenje vode je usklajeno s klasično glasbo, ki se noč in dan razlega po trgu, zvečer pa se akustičnim učinkom pridruži še svetlobni spektakel. Na trgu in v okolici stoji še več velikih kipov, proti glavni železniški postaji pa je obrnjen slavolok zmage, po vzoru pariškega. Na veliki trg se z vseh strani stekajo nakupovalne ulice. K sreči je že lep čas zaprt za motorni promet in tako eden bolj priljubljenih delov mesta.
Veličastne zgradbe in kipi so del vladnega projekta, ki naj bi stal sto osemdeset milijonov evrov in naj bi pripomogel h krepitvi makedonske identitete, zato oživljajo zgodovinske osebnosti in simbole iz davne preteklosti. Večina, ki nasprotuje razkošni gradnji, meni, da oblast s tem samo odvrača pozornost od resničnih problemov v državi. Pravijo, da je realna vrednost projekta veliko manjša, razliko pa naj bi pobrali vplivni posamezniki. A večinoma so že obupali nad iskanjem resnice.
Mati Terezija
Tako kot veliko domačinov sem le zmajeval z glavo in se nisem mogel odločiti, ali naj se nad novo mestno podobo zgražam ali jo morebiti celo občudujem. Ob (pre)številnih monumentalnih zgradbah sta kip in spominska hiša, posvečena materi Tereziji, nadvse preprosta. A tako je edino prav, saj je bila tudi sama zgled preproščine in usmiljenja do pomoči potrebnih. Privlačna zgradba skromnih mer je kombinacija modernega in tradicionalnega, zamislil pa si jo je makedonski arhitekt Vangel Božinoski. Od odprtja leta 2009 je postala obvezen postanek vseh, ki cenijo in spoštujejo nesebično delo matere Terezije. Spominsko središče z galerijo in nekaj prostori, v katerih prikazujejo njeno življenjsko pot, dopolnjuje privlačna cerkev, katere stene so skoraj v celoti narejene iz stekla. Zgradba je postavljena na kraju, kjer je do katastrofalnega potresa stala katoliška cerkev. V njej je bila krščena mati Terezija, takrat z imenom Agnes Gonxha Bojaxhiu (1910–1997).
| Makedonci so bili po osamosvojitvi leta 1991 zaradi spora z Grčijo prisiljeni uporabiti zasilno rešitev poimenovanja svoje države, FYROM – Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Tja je kot nekoč mogoče potovati z vlakom. Hitreje, a ne dosti dražje, boste prišli z avtomobilom – prek Hrvaške in Srbije je dobrih 1000 km poti. Med Slovenijo in Makedonijo so na voljo tudi redne letalske povezave. |
»Letno imamo okoli 80.000 obiskovalcev in med njimi so tudi številne skupine Slovencev,« me je na ogled galerije pospremila kustosinja. »Pohištvo žal ni originalno, vendar je iz obdobja, v katerem je živela mala Gonxha. Bila je prava lepotica, a hkrati zelo skromna. Več ko izvem o njej, bolj jo spoštujem!« Na ogled so številne fotografije in dokumenti, ki so Terezijo spremljali na življenjski poti. Med drugim hranijo njen molitvenik in prepoznavni beli sari z modro obrobo. Mati Terezija se je rodila v premožni katoliški albanski družini. Bili so zelo verni in Gonxha je že pri 12 letih začutila, da želi pomagati revnim. Z 18. letom se je pridružila nunam na Irskem, leto kasneje pa odšla v Indijo. Najprej je delala kot učiteljica, ko pa je bila prestavljena v Kalkuto, se je zavzela za najrevnejše, ki so živeli in umirali na cestah velemesta. Leta 1950 je ustanovila red misijonark ljubezni. Pod njenim vodstvom so izvajali številne projekte za pomoč najsiromašnejšim. Gradili so domove za otroke, za umirajoče, bolnišnice, kolonije za gobavce … Znana je bila po brezpogojni ljubezni do ljudi in velja si zapomniti eno izmed njenih misli: Človek je nerazumen, nehvaležen in sebičen. A ni pomembno, vseeno ga imej rad!
Za svoje človekoljubno delo je mati Terezija leta 1979 dobila Nobelovo nagrado. Danes red misijonark ljubezni šteje več kot 5000 članic, ki v 137 državah (tudi v Ljubljani) skrbijo za okoli 600 različnih humanitarnih ustanov.
Romski utrip
Skopje je že dolga stoletja navajeno na različne kulture. Domačini so se naučili živeti v sožitju ter sprejemati tujce in drugače misleče. Mešanica krščanske in islamske kulture, tradicije, sodobnosti, socialističnega betona in otomanskega kamna te zlahka očara. Za Rimljani je ostal akvadukt, Bizantinci so gradili cerkve, nad Vardarjem še danes kljubuje trdnjava Kale, pod njo pa vabi za mnoge najprivlačnejši stari del mesta z mošejami, kavarnami, majhnimi delavnicami in zlatarnami. Z minaretov še odmeva klic k molitvi. Tu se razprostira tudi vedno živahna tržnica, na kateri sem se nostalgično spominjal sladkih lubenic in drugega sadja, ki je nekoč prihajalo v Slovenijo s tega konca Evrope.
Skopje je bilo najhuje zaznamovano leta 1963, ko je bilo v potresu porušenega tri četrtine mesta, več kot tisoč ljudi je izgubilo življenje, 120.000 pa jih je ostalo brez strehe nad glavo. Pri obnovi so sodelovali številni svetovno znani arhitekti, tudi Japonec Kenzo Tange, ki je naredil načrt za obnovo Hirošime. Široko obrežje Vardarja je postalo sprehajališče, nasproti kot po čudežu ohranjenega starega središča pa je zraslo novo mesto. Čeprav je Skopje danes veliko skoraj za dve Ljubljani, je vrvež drugačen kot v drugih evropskih prestolnicah: rdeči nadstropni avtobusi spominjajo na London, a pred sodobno kavarno se lahko ustavi konjska vprega. Zamišljena možakarja sredi dopoldneva mirno igrata šah, v restavracijah pa se lahko navdušujete nad makedonskimi specialitetami s turškim, grškim, albanskim in še katerim pridihom. Pravijo, da lahko tukaj okusite najboljši ajvar na svetu!
Pojdite v turški del
»Žal lahko avtentičen utrip Skopja doživiš le še v starem, turškem delu mesta ali med Romi v Šutki,« me prepričujejo skopski znanci. »Malo popazi na denarnico in obisk romske tržnice ti bo ostal v lepem spominu. Tudi mi pogosto nakupujemo tam. Preprosto imajo najcenejše blago in pogosto enako, kot ga po mnogo višji ceni najdeš v mestnih trgovinah.« Na denar mora večina domačinov kar paziti, saj 300 evrov pomeni že solidno plačo. Sicer so cene niže kot pri nas, a za mnoge, predvsem tehnične stvari je treba odšteti prav toliko.
Občina Šuto Orizari, poimenovana tudi Šutka, je pravo romsko mesto na robu Skopja. Romi so se v večjem številu naselili tu po katastrofalnem potresu, mnogi pa so prišli tudi med vojno na Kosovu. Življenje na nekdanjih deponijah odpadkov se je precej normaliziralo in Šutka je s samosvojim romskim utripom postala celo turistična znamenitost, predvsem zaradi velike tržnice, ki vsak dan oživi ob glavni cesti. Tržnica spominja na turški bazar, k čemur pripomorejo obrazi temnejše polti in blago, ki prihaja naravnost iz Istanbula. Med drugim se brezsramno ponujajo ponaredki najbolj znanih svetovnih proizvajalcev. V mestu deluje več mednarodnih humanitarnih projektov, tu najdejo odgovore na vsa vprašanja posamezniki, ki jih zanimata romska glasba in kultura. Obisk Šutke je vsekakor vreden vašega časa, saj so Romi pomemben del skopskega mozaika. Dostop je preprost, saj je naselje povezano z redno avtobusno progo, na kateri pa vozijo že na prvi pogled slabše ohranjeni avtobusi kot drugod.
