ZIMSKA ZELENJAVA

Skleda motovilca prinese pamet v glavo

Objavljeno 11. januar 2014 09.30 | Posodobljeno 11. januar 2014 09.30 | Piše: Andreja Žulič

Sredi sivine zimskih dni nas oživijo živo zeleni listi motovilca (Valerianella locusta), ki jih bomo lahko, vse dokler ne zapade sneg, nabirali na domačem vrtu.

Motovilec je izjemno bogat z magnezijem, mineralom, ki učinkovito deluje proti stresu. V celicah sprošča procese, ki zelo povečajo njihovo presnovo in jih v hipu pripravijo za boj proti izjemnim naporom. Zato lahko brez pretiravanja rečemo, da je motovilec naša velika opora v stresnih situacijah, pri športu, ustvarjalnem ali težkem fizičnem delu.

Magnezij ima še eno čudovito lastnost, je namreč naravni nasprotnik kalcija in zato lahko preprečuje bolezni, kot sta angina pektoris in srčni infarkt, ki nastajata zaradi prevelikega dotoka kalcija.

Dobrih lastnosti še ni konec, kakor vsa druga temnozelena listnata zelenjava tudi motovilec vsebuje veliko železa in prav pomanjkanje tega je navadno vzrok preutrujenosti in pomanjkanja koncentracije. Za nameček motovilec vsebuje beta kartoten, ki ga telo počasi pretvori v vitamin A, s pomočjo katerega omilimo vnetne bolezni sluznic in telo obvarujemo pred prostimi radikali.

Na mojem mini vrtičku

Ob robu gozda sem lani precej pozno oktobra na dveh gredicah posejala motovilec. Na prvi dan letošnjega leta sem si po prečuti noči in vseh dobrotah silvestrske večerje zaželela nekaj svežega in krepčilnega, solato, ki me vedno spravi v dobro voljo.
 

Ljubljanski in štajerski žličar

Je ena redkih solat, ki so na voljo v mesecih, revnih s svežo zelenjavo. Lahko bi rekli, da je rastlina kratkega dneva, saj v obdobjih daljših dni hitro uide v cvet. Sejemo ga od junija do novembra, pobiramo pa vse do marca, v rastlinjakih še dlje.

V Evropi marsikje raste divje, v Sloveniji ga pogosto najdemo po vinogradih, kjer pa ga ne zatirajo, saj zaradi tankih široko razvejanih korenin preprečuje erozijo. Divji ima v primerjavi s kulturnimi sortami svetlejše in bolj podolgovate liste.

Široko razširjen je holandski motovilec, a tudi v Slovenjji nam je uspelo vzgojiti dve avtohtoni sorti, in sicer ljubljanskega in štajerskega žličarja, ki sta po divjem podedovali odpornost proti mrazu in prijeten okus. Žličar je dobil ime po ovalni obliki listov, katerih rob je zavihan navzgor, kar daje podobo žlice. Njegova značilnost je tudi, da ima nekosmate in bleščeče liste, zaradi česar je njegovo ime še bolj upravičeno.

Recept za krepčilno solato

  • četrt kilograma motovilca
  • 2 manjša kuhana krompirja
  • 2 trdo kuhani jajci
  • pol čebule
  • sol
  • jabolčni kis ali sok limone
  • oljčno olje

Tako pripravljena solata je obrok, ki zagotovo prežene brezvoljnost in utrujenost ter daje energijo za spopadanje z izzivi novega leta. 
 

Motovilec iz slovenske prestolnice ima bolj podolgovate liste, skoraj tako dolge, kot je imela dolge lase deklica v Grimmovi pravljici Motovilka, v izvirniku Rapunzel. Tudi ponekod po Sloveniji je motovilec bolj znan pod imenom repincl. Tako kot je revna Motovilka postala kraljevičeva žena, je danes rastlina, ki so jo nekdaj na polju pulili kot plevel, postala kulturna in cenjena tudi v visoki kuhinji, haûte cuisine.

V skledi in na vrtu

Tako kot v skledi se motovilec tudi na vrtu dobro ujame z drugimi vrtninami, kot so fižol, čebula, por, zelje in paradižnik. Za gojenje ni zahtevna vrtnina, a ker sta njegovo nabiranje in čiščenje precej zamudna, ga marsikdo ne seje in ga raje kupi. Motovilca ne kupujmo na zalogo, najbolje ga je pojesti še isti dan, saj sicer postane uvel, izgubi barvo in svežino ter večino zdravilnih lastnosti. 

Deli s prijatelji