Ko je pred veliko leti, še v prejšnjem stoletju, oče nekega dne prav po moško, brez posveta s svojo življenjsko sopotnico, domov prinesel šivalni stroj, se je mama takoj distancirala od nove pridobitve.
»Če ne boš ti, bom jaz. Mogoče pa je Mateja podedovala kaj moje tehnične usmerjenosti in bo ona. Vsekakor šivalni stroj pri hiši ne more škoditi,« se je branil oče in tako je stroj pač dobil prostor za vrati spalnice staršev. Mama ga res nikoli ni uporabljala. Se je pa dela občasno lotil kar glava družine. Včasih nismo za vsako malenkost hiteli v trgovine po nova oblačila, ampak smo tudi kaj zašili. Zlasti kavbojke, ko še niso bile modne strgane ali pošite, saj se je pot do novih končala šele v Trstu.
Modna revija lastnih kreacij
Tam nekje proti koncu osnovne šole sem res tudi sama opazila, da je mašinca v spalnici lahko hudo uporabna. V osmem razredu sem se celo vpisala v šiviljski krožek, ki ga je na našo pobudo vodila kar učiteljica matematike. Za pomoč smo jo prosile, ko nam je zaupala, da si oblačila šiva sama po krojnih polah iz revije Burda. Prav iz Nemčije jih je dobivala. Naučila nas je toliko, da smo si obleke za valeto sešile same, še več, na dogodku smo imele uradno modno revijo, kot del predstavitve naših dosežkov med letom. Le kaj je draga obleka iz trgovine proti prvim izkušnjam na modnih brveh, ko za trenutek prevzameš vso pozornost navzočih sošolcev, njihovih staršev ter seveda in predvsem pevca in basista skupine, ki na dogodku nastopa.
Tudi v prvih letih srednje šole sem večkrat sedla za stroj in sešila kar precej hlač za prijatelje, saj sem med prvimi znala narediti tiste posebne žepe, kakršne imajo vojaške uniforme še danes.
Stroj za darilo
Pozneje se je stanje na trgu spremenilo in nekako ni bilo potrebe, da bi doma šivali oblačila. Niti da bi jih krpali. Tako je veliki stari šivalni stroj romal neznano kam. A nekako se mi je zdelo, da šivalni stroj pač spada v hišo. Kot klešče v klet in gurtna, niti ne poznam slovenskega izraza za močan trak, ki ga uporabljajo za zategovanje tovora, v avto. Tako sem si v nekem letu privoščila praktično darilo za božič. Priročen stroj v kovčku, ki mi ne zasede več kot 10 odstotkov kvadratnega metra v stanovanju, vključno s škatlo, polno šiviljskih pripomočkov, elastik in gumbov, ki sem jih podedovala po stari mami.
Resda ga nisem uporabljala prav pogosto, a če ne drugega, je na njem tekla proizvodnja oblačil za pustne šeme. Pred časom pa mi je kolegica prinesla dva para kavbojk od svoje hčere. V zgornjem delu so mi bile popolnoma prav. Kot da so jih naredili samo zame. A kaj ko ima dekle hudo dolge noge. Kar okoli deset centimetrov predolge. Hlače sem pač odložila na kup nezlikanega perila. V roke sem jih vzela čez mesec dni, ko se mi je zdelo, da bi jih bilo zanimivo obleči.
Pet v omaro namesto v smeti
Med mojim ustvarjanjem je na kratek klepet s kavico prišel še sosed. Najprej me je opazoval in čakal, kakšni bodo rezultati, ko pa je videl, da sem iz prej neuporabnih hlač naredila povsem spodobne, se je opogumil tudi on. »Kaj bi skrajšala še meni katere? Sinova sta mi prinesla, pa saj veš, da sta oba višja od mene, in tako dolgih pač ne morem nositi,« me je previdno vprašal. Ko sem enkrat v zaletu, ni malo dodatnega dela noben problem. V eni uri sem na police z oblačili, ki jih lahko jutri oblečemo, spravila kar pet kavbojk. Tudi če bi zanje odšteli samo po 10 evrov, kar je v praksi skoraj popolnoma nemogoče, sem v enem dopoldnevu amortizirala skoraj 40 odstotkov šivalnega stroja. Raje ne računam, kolikšen bi bil prihranek mamice z dvema nadobudnežema, ki vsaj enkrat na teden prideta domov s strganimi hlačami ali jopicami …