Nizek in kratek, s klasično platneno streho, z drugačno in s prikupno notranjostjo, z volumensko sploh ne skromnim prtljažnikom – to je roadster, šesti član družine mini. In da za njim pogledujejo, je komaj vredno zapisati.
Britanski Mini je že precej časa nemški
Britanski Mini, oče minija, ki ga je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja izumil sloviti Alec Issigonis, je že precej časa v rokah nemškega BMW. Kombinacija ne bi mogla biti boljša, pa naj se je Angležem ob prevzemu še tako trgalo srce – uspešnost dokazujejo in potrjujejo podatki o prodaji. In ker je tako, se izvedenke minija rojevajo kot po tekočem traku: klasični mini pa mini kabriolet, nenavadni clubman (s parom vrat le na sovoznikovi strani), countryman, kupe in zdaj še roadster.
Kujejo železo, ki je očitno tržno zelo vroče
Roadster je dolžinsko seveda skromen (372 centimetrov) in seveda za dober centimeter nižji od običajnega minija ter ima enako medosno razdaljo (246 centimetrov). Je prvi odprti dvosedežnik v zgodovini hiše, avto, ki s platneno streho ohranja nekaj nostalgije in zgodovine; ker je dvosedežnik, je prtljažnik kljub zložljivi strehi ohranil svoje ime, saj ga je za 240 litrov. Ni veliko in seveda ne preveč, ampak »klasični« mini ga ima zgolj za 160 litrov, vendar ga je mogoče povečati. Te možnosti roadster nima, ampak to ne bi smelo motiti. Da je mini roadster avto s posebnim šarmom in za malce drugačno publiko, prav tako ni prav velika skrivnost.
Občutek v njem je tipično roadsterski
Znotraj je pravi mini: izjemno velik merilnik hitrosti sredi armaturne plošče, bistveno manjši za vrtljaje tik pred voznikom, kup poteznih stikal, ki ti dajejo občutek, da sediš v letalu ipd. Čeprav sediš nizko, je občutek tipično roadsterski – prostora ni veliko, pa naj rečejo kar koli, in če te vsak vetrc spravi v posteljo, potem si takšnega avta ne kupiš ali pa se voziš v glavnem s platnom nad glavo. In priznam – šarm ima v genih.
Motorna ponudba je enaka kot v drugih minijih: štiri motorne različice, tri bencinske in dizelska. Če ne potrebuješ presežka moči, ki ga ponuja izvedenka john cooper works (155 kW/211 KM, največ 237 km/h, pospešek 6,5 sekunde do 100 km/h), in meniš, da dizelski pogon (105 kW/143 KM, 212 km/h, 8,1 sekunde do 100 km/h) takemu avtu ne pristoji, potem je na voljo uporabna in smiselna sredina: inačica cooper zmore povsem solidnih, uporabnih in še zgledno varčnih 90 kW/122 KM, izvedenka cooper S pa dodaja nekaj ne preveč hudega popra (135 kW/184 KM, 227 km/h, sedem sekund do 100 km/h, povprečna poraba po tovarniških podatkih šest litrov goriva). Pogon je seveda vedno na prednji kolesni par, menjalnik je 6-stopenjski ročni ali 6-stopenjska avtomatika. Cene niso skrivnost – od najmanj 21.900 (cooper) do največ 33.800 evrov, kolikor stane različica john cooper works.
Šesti iz minijeve družine si ne dela utvar, da bi bil tržno izjemno priljubljen. Je preveč drugačen, preveč poseben. Je pač roadster.
