Nekoč je bil eden od pomembnih dejavnikov, ko smo kupovali gospodinjske aparate, televizorje ali avdiotehniko, bližina servisa. Vsi smo dopuščali možnost, da se aparat pokvari, in takrat je seveda nujno imeti serviserja v bližini. Še posebno kadar je šlo za hladilno tehniko. Tukaj so bili pravzaprav še na najboljšem domači proizvajalci. Sploh za tiste, ki smo živeli v bližini. Nas niti ni zanimal pooblaščeni servis. Če si kupil aparat iz Gorenja, je bilo namreč gotovo, da si poznal koga, ki ti bo aparat popravil in celo dele dobil po zelo ugodni ceni. Niti se nismo zanimali, po kakšni poti so ti deli prišli iz tovarne. Pa najbrž tudi samega proizvajalca to niti ni motilo. Zakaj bi mrzlično preganjali nekega popoldanskega serviserja, ki jim je morda povzročil za nekaj dinarjev škode, če so ravno zaradi tega prodali več tisoč aparatov. Pač vsak ima svojo računico. Reklamni oglas na televiziji bi bil neprimerno dražji.
Popravilo ali nakup?
Pred kratkim mi je eden od teh precej znanih vzporednih serviserjev omenil, da ga je soseda prosila, naj ji pregleda star televizor in ji pove, ali ga lahko popravi. »Pa kaj bi popravljal. Tudi če bi se dalo, bi deli in moje delo stalo mnogo več kot nov LCD. Pač bom šel, da bo pomirjena. Seveda ji bom po pregledu svetoval, naj kupi novega,« je pripomnil. Jasno, gospa je še iz let, ko so aparate popravljali »do smrti«, ki pa je mnogokrat nastopila šele po dvajsetih letih.
Do danes so se stvari kar precej spremenile. V aparatih je toliko elektronike, da so razni merilniki in spajkalniki le še zgodovina. Ko neki čip preneha delovati, ga menjajo. Deli so dragi, verjetno tudi zato, ker proizvajalci niti nimajo preveč interesa, da bi aparati predolgo
delovali. Večino malih gospodinjskih aparatov pa tako ali tako v času garancijske dobe menjamo kar v trgovini. Po drugi strani nam trgovci ponujajo izjemno ugodne pogoje nakupa. Tudi z odlogom plačevanja.
Čez mesec pa spet stotaka
Prijatelj, ki mi je pravzaprav dal idejo za tale prispevek, se je pred tednom ravno ukvarjal s pokvarjenim pralnim strojem. Posvetoval se je s serviserjem, ta pa mu je dejal, da bi za uničeni del plačal okoli 50 evrov, pa serviserju, ki bi se z menjavo zamudil vsaj tri ure, še nadaljnjih 80. In potem bi še vedno imel star pralni stroj, za katerega je samo vprašanje mesecev, kdaj ga bo moral znova popravljati in spet odšteti stotaka. Po drugi strani lahko dobi povsem soliden nov pralni stroj že za 250 evrov. Po njegovem mnenju danes, ko ni več tako drastične razlike v kakovosti osnovnega delovanja aparatov, za potrebe povprečnega uporabnika povsem zadostuje prav tak. In če doplačamo 30 evrov za podaljšano garancijo, bo brez skrbi pral nadaljnjih 5 let.
Temu bi jaz sicer dodala statistiko, ki je nekega mojega direktorja iz mladih let vodila v odločitev o podaljšani garanciji: »Tako ali tako nič ne izgubimo. Televizor, ki se ne pokvari v prvega pol leta, bo delal deset let.«
Garancija pokrije izgubo
Poleg tega po vraževernih zakonih aparat tako ali tako preneha delovati ravno takrat, ko mu preteče garancijska doba. Enako velja za ponudbe, ki poleg okvar pokrivajo tudi nerodnosti. Tako je prijatelj, namesto da bi v naslednjem letu vložil nekaj sto evrov v star pralni stroj, za ta denar raje kupil novega. Tudi če ne doplača podaljšane garancije, bo naslednji dve leti, kolikor traja garancijska doba za večino aparatov, pral brez dodatnih stroškov. Vsak novi servisni poseg v star aparat bi namreč pomenil popolno izgubo. Trgovci nam ponujajo obročno odplačevanje in celo odlog plačila. ¾ Sodobni pralni stroji imajo več obratov, a krajšo življenjsko dobo kot včasih. Tale nasmeh je hudo drag. Takole smo se hecali pred desetletjem in več. Bodimo pozorni na akcije in garancijo. Vsak naslednji servisni poseg v star aparat bi namreč pomenil popolno izgubo.
