Konjem so se lesketale oči, ko sva z Leo pripravljala sedla, in grebli so s prvimi nogami, kot bi prosili: Gremo že vendar!
Visokemu sedemletnemu črnemu galoperju Loriju sem z dlanjo objel bicelj prve zdrave noge, nato pa še poškodovane, da bi zaznal razliko otekline, ki je bila neznatna. Zadovoljno sem zategnil trebušni pas, Lori pa se je z glavo obračal proti meni, češ, ne pretiravaj.
Kampri je dvaindvajsetletni holštajnec kastrat, še vedno zelo ponosen in vitalen, kot se za to pasmo spodobi. Loriju dela družbo že od jeseni. Zelo dobro se ujameta v obori ter si nesebično delita hrano, tudi če gre za priboljške, kot je žito. Večkrat sem pomislil, da prav navzočnost starejšega umirjenega konja zelo dobro vpliva na mlajšega Lorija, ki se je na višku svojih moči poškodoval. A konjeva narava je skrivnostna.
Ustavila ga je živa meja
Zibajoč se na konjskem hrbtu v hodu sva se z Leo namenila proti vasici Verdun, ki se stika z gozdom, zato velja omeniti, da so domačini kar velikokrat opazili kosmatince iz bližnjega Kočevskega roga.
Po slabih dveh kilometrih sva z asfaltne prešla na urejeno gozdno makadamsko cesto, ki vodi strmo vzpenjajoče se skozi gozd do naselje Hrib. Lorijev hod je postajal živahen in nestrpen.
Pomežiknil sem Lei, ki je smeje se pognala Kamprija v lahek galop, z Lorijem sva jima sledila. Potem pa se je prebudila želja po tekmovanju. Zavestno sem popustil vajeti in nori ples se je začel. Ko sem se ovedel, da sem podlegel skušnjavi, je bilo že prepozno. Izpod prasketajočih podkev so se delci peska prašili v Leo in Kamprija, da sta vidno zaostala. V hipu sva bila v polnem galopu in sam brez možnosti, da bi ustavil konja. Pomislil sem, da se v izteku poti na travnik ta zaključi z grivo, živo mejo, ki bi jo konj z lahkoto preskočil. Še bolj me je stisnilo, saj se ne bi obdržal v sedlu. Presenetljivo je dvajset metrov prej zaznal spremembo terena in galop odločno in varno zaključil. Pa le nisi toliko nor, sem pomislil in ga hvaležno potrepljal po vratu. Oddahnil sem si.
Asfalt
Sušica je grozeče drla čez jez mlina, vendar sta konja korajžno zabredla vanjo, medtem ko sva z Leo noge držala visoko v zrak. Na travniku je Lea odločno pognala Kamprija v galop, češ, midva ne bova kar naprej zadnja. Poljska pot z značilnimi urezanimi kolesnicami je vodila do Sušic še kakšen kilometer in pol. Seveda sem računal na Lorijevo utrujenost in ga spustil v galop. Zgodba se je ponovila. Konj mi je prevzel vajeti in nekontrolirano spreminjal smer z leve na desno, dokler ni švignil mimo Kamprija in dodajal hitrosti projektila.
Nagnil sem se naprej in krepko zategnil vajeti, brez učinka. Vas je bila čedalje bližje. Panično sem razmišljal: če me ponese s polnim galopom v vas na asfaltno cesto, bo hudič. Z veliko sreče bom večerjal v bolnišnici.
Začel sem vpiti ter še močneje zatezati vajeti, pri čemer sta se mi obe nogi staknili iz stremen. Bil sem nemočen ... še petdeset metrov do glavne ceste ... Ko so podkve začele udarjati po asfaltu, se je galop v hipu končal in jaz sem bil rešen. Očitno me je rešila sprememba terena, sem pomislil.
Kaj galoper nosi v sebi
Obe kratki pripovedi govorita o sedemletnem vrancu Loriju, galoperju, ki sem ga kupil, ker je bil tako zelo lep. A pozabil, da sem v hlev pripeljal vrhunskega galoperja, ki so ga prejšnji lastniki pripravljali le za tekmovanja. Krmili, negovali, zdravili, vadili z njim, trenirali z enim samim ciljem – da bi bil čim hitrejši!
Ko so ga pognali po stezi, ga ni nihče ustavljal, temveč priganjal, zato je tekel, kolikor je mogel ..., neštetokrat tako in nikoli drugače. In ta vzorec je prinesel s seboj v moj hlev. Lori se je na ježi ustavil, ko je začutil spremembo tal pod nogami, ustavil se je na asfaltu, ne pa zaradi zategovanj vajeti. Tega, se zdi, sploh ni občutil. Je mogoče takega konja naučiti, da se bo ustavil na naš ukaz? Na ohooooo ali na poteg vajeti ali pa tako, da sunemo obe nogi narazen, po kavbojsko?
Seno namesto žita
Po krepkem razmisleku sem Loriju prenehal dodajati žito, da bi mu zmanjšal energijski naboj. Hkrati sem poskrbel, da je imel od jutra do večera na razpolago kakovostno seno. V boksu je kmalu nehal živčno krožiti in se posvetil grizljanju sena. Telo je namreč še vedno klicalo po žitu, to je moral nekako nadomestiti. V slabih dveh mesecih iztrebki niso bili več podobni kravjim, ampak pravim konjskim figam, kar je potrdilo pravo odločitev.
Tudi kretnje glave so bile bolj umirjene, ko je opazoval dogajanje zunaj boksa. Ob taki priliki sem mu v iztegnjeni dlani ponudil kos posušenega kruha ali kakšno zrno soli, s čimer sem pritegnil njegovo pozornost in tako vzdrževal zaupanje.
Vsak dan na sneg
Lori in Kampri sta dobila družbo petletne temperamentne lipicanke Gracije, ki je vsako jutro poskrbela za motivacijo, da so družno zdirjali v oboro in se z mačjimi skoki in metanjem zadnjih nog v zrak dodobra pretegnili. Sledilo je krpanje s prvimi nogami, nato pa valjanje po hrbtu. Z nasmeškom sem zadovoljno opazoval umazane sledi na snegu, tako so se očistili. A to je pomenilo tudi, da so zdravi.
Sledili so ležerni brezskrbni dnevi na zimskem soncu ter svežem zraku, medtem ko je bilo seno vedno ponujeno pod nadstreškom kozolca. Vsakdanja rutina odhoda v izpust, umirjeni dnevi brez priganjanja in treningov ter vračanje zvečer v bokse so Lorija umirili. Opazil sem, da se je v čredi zadovoljil z drugim mestom, glavna je bila Gracija. Da ne bo pomote, to je naravno podrejanje v čredi, ki jo praviloma vodi glavna kobila, in ne žrebec, kot se zmotno misli v javnosti. Vendar se je Lori podredil, verjetno, prvič v življenju.
Na prigovarjanje je sukal ušesa
Da bi omili Lorijev tekmovalni nagon, sem se na ježo odpravil sam. Zgoraj opisane izkušnje si nisem smel več privoščiti. Ob glasnem protestiranju drugih konj sem zlahka zapustil dvorišče, kar pomeni, da je Lori samozavesten in hkrati dovolj vodljiv.
V načrtu sem imel jezditi petnajst kilometrov in preizkusiti lahki galop ter ustavljanje s potegom vajeti in glasu. V hodu sem se podal v klanec po debeli snežni odeji, da bi mu pošla živčna energija. Ko sva prišla v objem gozda, sem ga začel ogovarjati. Na vsak višji ton je zasukal ušesa, kar me je prepričalo, da sva na isti valovni dolžini. Ko sva prešla na večjo košenico, sem mu dal kratke vajeti in ga stisnil z nogami. V trenutku je poskočil v lahen galop, z umirjenim glasom in nekoliko napetimi vajetmi sem vzdrževal idealno hitrost.
Stop na ohooooo
Potem sem umolknil in rahlo popustil vajeti, pospešil je, a še vedno sem ga zlahka obvladal. Z globokim glasom ohooooo sem zmanjšal tempo galopa, ko pa sem rahlo potegnil vajeti, sva bila v hodu. Opisana izkušnja me je prepričala, da obstaja možnost, da se v bližnji prihodnosti otresem nevarnega, nekontroliranega galopa. Ustavljanje sva nekajkrat uspešno ponovila.
Po poldrugi ure ježe sva se obrnila proti domu, po strmi cesti med vinogradi Lubanca sem razjahal. Vajeti sem zataknil za sedlo in potisnil roke v žep, bilo je hladno. Lori je vštric z mano zvesto spremljal moj korak in pogledoval proti meni, ko sem mu glasno prigovarjal. Pomislil sem na očeta, ki je zatrjeval, da se moraš z živaljo pogovarjati. »Našo govorico razumejo bolj, kot si mi mislimo!«