Z Janijem Muhičem, enim od najbolj priljubljenih voditeljev televizijskih informativnih oddaj, ki trenutno nastopa s sovoditeljico Petro Kerčmar ali sam, se pogovarjava malo čez poldne. Takrat že ve, da ne bo doma na Dolenjskem pred polnočjo, saj poleg osrednje dnevnoinformativne oddaje 24 ur vodi še njeno zadnje večerno nadaljevanje.
V službo se vozite iz Novega mesta, kjer imate družino. Ste poročeni in imate tri otroke, Špelo, Matica in Žigo. Kako vam uspeva vzdrževati pristen stik z najbližjimi?
K sreči imam zelo razumevajočo ženo, pa tudi po telefonu se marsikaj zmenimo že čez dan: kdo je dobil petico in kdo štirico in zakaj ni bilo za pet. Zjutraj sem po navadi jaz tisti, ki jih peljem v šolo, saj ima žena že prej nujne službene obveznosti – med drugim dela kot učiteljica otrok v novomeški bolnišnici. Običajno sem doma okoli devete zvečer, ko so otroci še pokonci, in imamo navado, obred, da se pred spanjem še stisnemo.
Objemanje mora biti.
Tako je, brez objemov in čustev ni ničesar.
Kako z ženo Andrejo ohranjata partnerstvo, da sta še vedno tudi le vidva kot zaveznika, ki se imata rada, torej ne le starša?
Za naju ostane bolj malo časa, a si ga znava vzeti. Ponavadi eno uro za en krog, kot praviva, ko se na sprehod odpraviva sama, da se nadihava, si napolniva možgane oziroma nabereva svežih zalog energije. To poskušava narediti vsak dan ali vsaj nekajkrat na teden.
Vaju kdaj daje ljubosumje? Na delovnem mestu ste obkroženi s čednimi kolegicami, kot uspešna televizijska osebnost pa imate precej oboževalk. Konec koncev je tudi vaša žena v službi, kjer delajo simpatični zdravniki.
Nisem človek, ki bi mi ugajala pozornost zaradi izpostavljenosti v medijih. Morda se to tepe z mojim poklicem, pa vendar. Rad sem, kot pravimo pri nas v Novem mestu, podgurc. (Nasmeh.) Preprost človek izpod Gorjancev. Zares se kdaj zgodi, da kdo v trgovini, ko nabiram pomaranče, stopi do mene in reče: Saj ne vem, ali ste vi ali ne, pa imam v ta namen vedno pripravljeno šalo: »Ne, gospa, jaz sem Peter, njegov brat dvojček.« V moji naravi je, da poskušam več stvari obrniti na šalo. Med nama z ženo pa ni ljubosumja. Vsaj od nje ga ne čutim. To imava zelo urejeno. Odnos vse od začetka ustvarjava na zaupanju in nimava bojazni drug za drugega.
Koliko časa sta že skupaj?
Dvajset let, od tega sva poročena štirinajsto leto. To je še gimnazijska ljubezen. (Smeh.)
Iskrene čestitke. V tem ponorelem svetu, ki ga vodijo egocentrični narcisi, je zgledno vzdrževanje partnerstva in temeljne celice družbe prava umetnost. Družine razpadajo kot po tekočem traku. Imate kakšen nasvet, kako ne slediti tej uničujoči smernici?
Družina je sveta in otroci so sveti. To je moj edini moto. Otroke imam najraje na vsem svetu in za te bisere je treba skrbeti na vse mogoče načine. Biti pozoren na njihova čustva, jih nikoli zavračati, prezreti, a tudi primerno vzgajati, ne preveč razvajati. Temu slediva oba z ženo, pa čeprav ni vedno lahko, sploh ko svoje dela še puberteta, ki se že kaže pri najinem najstarejšem otroku – hčerki.
Očetje imajo ponavadi do hčerk še posebno zaščitniški odnos. Kako doživljate uporništvo svoje trinajstletnice? Verjetno ni lahko sprejeti, ko deklica, ki te je nekoč brezmejno oboževala, nenadoma ugotovi, da oči postaja, hm ... drugačen in česa ne ve.
(Smeh.) Kaj ste hoteli reči – postaja bolj neumen? Prezahteven? (Prikima.) Oči veliko stvari ne ve, nima pojma. Smo že tam, ja. (Nasmeh.) Zadnje čase mi je največkrat namenjen vzdih: »Oči, ti sploh ne veš, kako je to!« Seveda ni lahko, ko začne tvoj otrok odraščati, saj se je treba sprijazniti, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Prej ni zapirala vrat svoje sobe, zdaj jih. Potrebuje tudi zasebnost.
Pa se vrniva na službeno področje. Za Pop TV, kjer se, kot ste dejali, kot del izjemno povezane ekipe počutite odlično, delate že trinajsto leto. Zadnjih sedem let nastopate v vlogi voditelja, po mnenju mnogih enega od najbolj karizmatičnih.
Trudim se biti takšen, kakršnega so me vzgajali starši, za kar sem jim hvaležen, pa čeprav me to včasih tepe. Torej v prvi vrsti prijazen, vljuden, ustrežljiv in dobronameren, me pa hkrati tudi zaradi mojega značaja zelo motijo krivice, tiste, ki se dogajajo ljudem, predvsem otrokom.
Pred kratkim ste postali ambasador projekta Podari malico. Za kaj se zavzemate, kaj vas najbolj moti?
Ne razumem, zakaj je nekdo oziroma več njih vzel našim otrokom dostojanstvo, pravico do brezskrbnega otroštva. Verjamem, da starši, ki svojemu otroku ne morejo zagotoviti niti približno raznovrstne hrane, zelo trpijo. Tudi meni je hudo, zato poskušam pomagati, kot le lahko. Tudi pri svojem delu sem zato še bolj kritičen do vseh tistih, ki so za stanje v državi odgovorni. Seveda jim to ni všeč.
Komu?
Slišim veliko neprijaznih komentarjev iz političnih krogov. Res pa je, da si besed od takšnih oseb nima smisla jemati k srcu. Komentarje o sebi sem nehal brati, ne zanimajo me, ker vem, da delam prav. Vsaj želim si, da bi vedno delal prav.
Kakšnih komentarjev?
Enkrat sem obsojen, da sem levičar, spet drugič desničar. Sem samo nekdo, ki vidi prioriteto v človeku in njegovih pravicah. Hkrati pa mora ta imeti določene dolžnosti. Tako so me vzgojili in za to se zavzemam tako poklicno kot zasebno pri vzgoji otrok.
Ob novici o vaši ambasadorski vlogi ste med drugim izpostavili zanimiv podatek o denarju za otroške malice, ki ga ni. Lahko ponovite, prosim.
Izračunali smo, da bi lahko že samo z zadnjo finančno injekcijo za slovenske banke v znesku treh milijard in pol, ki smo jo dali davkoplačevalci, da bi pokrili umazane tajkunske in druge kredite, sklenjene po prijateljskih vezeh, vsi osnovnošolci in dijaki zastonj jedli malico in kosilo kar dvanajst let. Pravica do hrane je vendar osnovna človekova pravica in v tej državi se dogaja hudo kršenje, ki ga ne smemo prezreti.
Ljudje velikokrat, ko gledajo informativne oddaje, rečejo, ja, saj marsikaj kaznivega odkrijejo, razkrijejo, ampak kaj, ko potem nihče zares ne odgovarja.
Tudi to boli. Ko večkrat opozarjaš, se trudiš, raziskuješ in dokazuješ, objaviš zato, da bi dosegel spremembo na bolje, potem pa se odgovorni, največkrat politika in državne institucije, ne odzovejo tako, kot bi morali.
Ali kdaj izgubite voljo?
Ne, ker sem trmast kot žival. (Smeh.) Kar stiska me pri srcu, ne izgubim volje, ker vem, da se kdaj da tudi kaj spremeniti, ne le govoriti. Nočem biti le bralec novic, ampak želim zares pomagati spreminjati stvari. Zavzemam se za tiste ideje, ki so dobre. Ni pomembno, s katere strani pridejo.
Gledalcem zelo prija, ker pri vodenju vnašate humor tudi v resne teme. To počnete odlično.
Hvala. V večernih oddajah si lahko humornih drobtinic, zabavnih, hudomušnih pa tudi ciničnih, privoščiš več. Osrednja informativna oddaja zahteva od tebe, da stopiš vsaj korak nazaj. Velikokrat mi kljub temu uide kakšna pripomba, ampak verjetno je kar dobrodošla.
Veliko improvizirate?
Pri takšnih stvareh skoraj vedno.
Veljate za enega od zaščitnih znakov največje komercialne televizije pri nas, podobno kot je bil pred vami legendarni, žal pokojni Matjaž Tanko.
Hvala, to je zame velik kompliment. Matjaž mi je dal ogromno koristnih, odličnih nasvetov in pripomb, za kar mu bom vedno hvaležen.
Denimo?
Večkrat me je opozoril, ker sem podzavestno imel glavo oziroma oči poravnane vodoravno s kamero. Rekel mi je: »Bodi pristen, ne igraj. Gledalci te gledajo, ker ti verjamejo. Bodi malo bolj ponižen do njih, malenkost skloni glavo, vendar ne prenizko, sicer bo tvoj pogled videti podel. Le za dva centimetra, malo ga spusti in odprlo se ti bo več vrat v življenju.« Dejansko je imel prav. Človek, ki razlaga stvari z dvignjeno glavo, tudi meni deluje nadut, me odbija, pa čeprav govori modro.
Ne glede na spoštljivost do gledalcev in gostov redno hodite po robu, ko nastop včasih začinite s pikrimi komentarji dogodkov in dejanj. Kje je meja?
Včasih me čustva pri kakšni cinični opazki zanesejo tako daleč, da si že sekundo po tistem, ko jo izustim, sam pri sebi rečem: Uf, tole je bilo pa zelo na meji! Hkrati si v isti sapi rečem: Takšen sem, ne morem drugače!
Pogumen. Je sploh kaj, kar bi si Jani Muhič želel narediti, pa si ne upa – poklicno in zasebno?
(Kratek premislek.) V službi zagotovo to, da bi v živo pred gledalci lahko velikokrat pribil še kakšno bolj pikro. Večkrat se mi v glavi porodi pripomba, a se zadnji trenutek ugriznem v jezik.
Zasebno si želim, da bi se znebil strahu pred višino. Anekdotica: ko smo delali hišo, me je klical mojster krovec in mi naročil, naj grem izmerit širino in višino dimnika, da bo lahko kar najhitreje odrezal pravi kos pločevine. Gor sem plezal dvajset minut, dol pa pol ure. Vmes me je dvajsetkrat klical in me nadrl, kaj se grem, pa sem mu rekel: Oprosti, višina in jaz nisva prijatelja. (Nasmeh.)
Menda pa imate zelo radi red, morda še preveč, in vas sodelavci v službi zaradi do zadnjega svinčnika pospravljene mize kar malo zbadajo.
Sem deležen takšnih opazk, ja, ampak vse to vzamem kot hec. Tudi jaz se norčujem iz svoje »hibe«. (Nadaljuje z resnim glasom.) Rad imam, da so stvari poravnane. (Popravi diktafon tako, da je vzporeden z robom mize, nato pa se navihano nasmehne.) Med drugim so me v šali že označili, da imam obsesivno-kompulzivno motnjo. Mogoče pa res. (Smeh.)
Predvidevam, da imate v domači hiši tudi vse pospravljeno. Kdo naredi največ gospodinjskih opravil?
Oba z ženo si jih razdeliva pa tudi otroci imajo svoje naloge. Sem kar strog oče. Še dobro, da nisem profesor biologije in kemije, kar je bila moja prva študijska izbira, saj bi imel kot učitelj v sodobni permisivni šoli verjetno hitro težave. (Nasmeh.) Naša družina ob sobotah dopoldne skupaj zagrabi za delo, razdelimo si naloge, kdo bo posesal, pobrisal prah, kdo počistil kopalnico in drugo.
Lahko sklepamo, da je vaš dom poln pozitivnega vrveža in očarljive topline, pa ne le zato, ker imate v dnevni sobi kamin, kot smo lahko pred časom prebrali v enem od člankov. Kaj vam najbolj ogreje srce?
Nedvomno otroci. Všeč mi je tudi, kadar pridem domov iz službe zelo pozno, da zunaj pri vhodu gori luč. V toplem odtenku sonca. To mi veliko pomeni. In ko se najmlajši sin ob mojem prihodu zaleti vame s tolikšno silo, da včasih kar padeva. Se pocrkljava. Pa mi reče, kako komaj je čakal, da pridem. To, ko me nekdo pričakuje, sem nekje zaželen, mi zelo ogreje srce, sploh po zelo stresnem delovnem dnevu. Takrat zaklenem vrata za seboj, vdihnem domač zrak in z mene pade vse, kar je težkega. Pravzaprav že prej. Imam srečo, da se domov vozim tri četrt ure in že vmes odmetavam vse odvečno. (Nasmeh.)
Kateri pa je bil za vas najbolj stresen dan v službi, ki ga ne boste nikoli pozabili?
Zagotovo takrat, ko so se na trotl bobnu zaradi tehničnih zapletov zamešale vse napovedi prispevkov, ki so prihajali iz montaž. Napovedi imam sicer vedno napisane tudi na listih pred seboj na mizi, a tistega dne je šlo vse narobe. Najprej je dokončno crknil trotl boben, potem pa si tudi s sveže natisnjenimi listi s pravim besedilom nisem mogel prav nič pomagati, saj so se, še vroči od tiskanja, zlepili. Nikakor nisem mogel najti pravega besedila. Moral sem improvizirati nekaj na temo svetovnega nogometnega prvenstva. Med prispevkom, ki je šel v eter, sem sporočil režiji, da mi ne dela nič in da tudi listov nimam. Redaktorici v režiji sem naročil: Beri mi tekst v slušalko! Posledično je bilo med mojim nastopom vse skupaj slišati oziroma videti, kot da sem malo retardiran. (Smeh.) Smo pa rešili zadevo. To je bil en tak res grozen dan.
