Nisem preveč navdušena obiskovalka trgovin, niti me tam niso veseli, saj navadno kupim samo tisto, kar res potrebujem. A po navadi le prelistam promocijske letake trgovskih verig, ki tekmujejo v tem, kateri bi me pa le uspelo premamiti.
Če nameravam kupiti kakšen prehrambni izdelek, se najprej pozanimam, ali morda le ne obstaja kdo, ki ima tega preveč, ali je kje kakšen znanec, ki zadevo sam prideluje. V kar veliko primerih mi to precej lepo uspe. Tako oljčno olje kupujem v istrskih vasicah, bučno pri sestrični iz okolice Ptuja, teran pri našem prevozniku iz Dutovelj …
Zelo verjetno bi izdelke z enakim imenom dobila tudi v bližnjem hipermarketu. Celo ceneje. A pri takih nakupih imam občutek, da dobim pravo robo, in še prijateljem omogočim nekaj prihodka.
Bučno in oljčno olje
Na zadnjem letaku pa me je prav šokirala promocijska cena bučnega olja, 1,99 evra za liter. Redna cena: 2,39 evra. Z veliko oznako slovenski izdelek. To si povprečni kupec razlaga tako, da je olje pridelano iz slovenskih buč, nekje iz Prlekije. Od tam sem ga dobivala tudi sama. Sestrična je ravno s tem namenom njivo zasadila z bučami. Sicer si ne delam utvar, da mi ga je računala po kakšni bratski ceni, te so navadno tako in tako višje, a predvidevam, da mi ga pa vseeno ni prodala po petkrat višji, kot ga prodajajo njeni sosedje. Njej sem ga plačala 10 evrov. Mislim, da je takrat rekla, da sta v litru 2 decilitra običajnega jedilnega. Verjetno bi bil povsem čist tako in tako premočan.
Takrat se mi je cena zdela povsem sprejemljiva. Na leto ga porabimo dva ali tri litre in cena niti ni tako strašno pomembna. Ampak kljub vsemu je zame uganka, kako mi lahko v maloprodaji ponujajo enak izdelek za samo petino cene? Vključno z DDV, ki ga moja dobaviteljica ne plača, in enakovredna cena bi bila še toliko nižja – torej pičlega 1,63 evra.
Zelo podobno je pri oljčnem olju. Sicer je letos malo cenejše, a ga je kljub temu težko dobiti pod 10 evrov. Vsaj tega našega, narejenega iz istrske belice ali ličina, ne. Tudi tega ekstra deviškega, karkoli že to po italijanskih ali grških normativih pomeni, v trgovskem centru dobim za 4 evre.
Vsaj proizvodna cena
Sicer nisem zasliševala sestrične, kako je pravzaprav nastalo to olje, ampak predvidevam, da je za začetek morala urediti njivo, potem kupiti semena. Tudi če ne bi bilo z bučami nobenega dodatnega dela, jih je morala pobrati, izdolbsti semena, jih očistiti in nekako spraviti do oljarne. Verjetno ne peš s samokolnico. Prevoz pa je treba plačati. Pa tudi stiskanje, plastenke, zamaške, prevoz nazaj in še do stranke.
Predvidoma so se v akciji trgovci odpovedali zaslužku, vendar je bilo treba to olje kljub vsemu pridelati in pripeljati do police. Vse skupaj za poldrugi evro. Nikakor. Ne za tako ceno. Za ta denar po mojem mnenju ne bi dobila niti odpadnega olja iz avtomehanične delavnice.
Ali je pač olje v bistvu brezplačno? In sem neumna jaz, ki za vse plačujem petkratno ceno? Če na leto porabim samo 2 litra bučnega in še dva oljčnega, me moja naivnost stane skoraj 30 evrov. Ampak moje olje ima okus. Kar pa tudi nekaj velja.