Če je, kjer pač je, volkswagen golf ljudski avto, potem je njegova dirkaška izvedenka GTI nekakšen ljudski dirkač. Dirkač, ki ne vzbuja strahu, ga ne razganja od brutalne moči, streže pa z vsem običajnim udobjem (tudi nič trdim in neudobnim podvozjem). Je avto, ki noče pretirano razburjati, a želi navduševati tiste, ki hočejo kaj več. To bi bil krajši značajski opis golfa GTI sedme generacije.
Ljudski dirkač
Golfa GTI so na cesto prvič postavili daljnega leta 1976 (njegovo osnovno oziroma kombilimuzinsko izvedenko pa dve leti prej) in jih doslej naredili nič manj kot 1,9 milijona! Tudi v novi, torej sedmi izvedbi je filozofija tega vsakdanjega dirkača ostala bolj ali manj nespremenjena: navzven se dovolj opazno, a kljub temu nič izjemno razlikuje od običajnega golfa, je tehnološko, pogonsko in ekološko sodoben, povrhu pa ima ceno, ki športne občutke menda omogoča tudi tistim, ki nimajo vsega dovolj ali preveč. Tudi zato ali prav zaradi tega se GTI od drugih loči po rdeči obrobi mreže hladilnika, črni obrobi zadnjega stekla, rdeče obarvanih zavornih čeljustih, kromirani izpušni cevi na vsaki strani, treh osnovnih barvah (tornado rdeča, črna in bela). Dodana so 17-palčna aluminijasta platišča brooklyn (za doplačilo si je mogoče omisliti tudi 18- ali celo 19-palčna) – in to je že skoraj vse. Ni veliko, a je toliko, da vse te razlike zmoreš prepoznati – tudi če nisi golfovsko izobražen ...
GTI je nekoliko drugačen tudi znotraj. Tako kot prvi GTI iz sedemdesetih ima tudi ta kariraste sedežne prevleke (če je kaj volje, želje in denarja, prvič ponujajo tudi kombinacijo z modno alkantaro), merilniki so malenkost spremenjeni, ročica ročnega menjalnika (serijsko šeststopenjski ročni, za doplačilo tudi samodejni šeststopenjski DSG z dvojno sklopko) ima podobo žogice za golf, pedali iz legiranega jekla so dirkaško preluknjani, volan je oblečen v usnje, osvetlitev notranjosti je rdeča ipd. Ergonomija zaradi tega seveda ni spremenjena, GTI novih časov pa je na voljo tako v kombinaciji s tremi kot tudi petimi vrati, preglednost ni nič boljša ali slabša, počutje pa je vsekakor imenitnejše.
Lažji in varčnejši
Omeniti je treba tudi tisto, kar se ne vidi in morda ne občuti: ker je sedmi GTI narejen na novi modularni prečni osnovi, je shujšal za 42 kilogramov, nekaj ugodnejši je tudi količnik zračnega upora, zaradi tega (in še vrste drugih sprememb) se je, kot pravi tovarna, poraba zmanjšala za 18 odstotkov pri ročnem in za 14 pri menjalniku DSG. Pogon zagotavlja 2,0-litrski bencinski TSI agregat s povsem novo zasnovo glave motorja in neposrednim vbrizgom goriva ter turbopolnilnikom. Na voljo sta dve izvedenki: prva zmore dovolj živahnih, vendar nič grobih 162 kW/220 KM (točno 100 KM več kot GTI prve generacije!), druga (z oznako performance) pa 169 kW/230 KM.
Obe različici imata serijsko vgrajen sistem start/stop. Tovarna navaja, da je povprečna poraba pri ročnem menjalniku in šibkejši izvedbi skupaj 6,0 litra (izpust C02 pa 139 g/km), končna hitrost zelo spodobnih in dirkaških 246 km/h, pospešek do 100 km/h pa v 6,5 sekunde. Razumljivo in pričakovano je, da je v izvedbi performance GTI malenkost hitrejši in iskrejši, pri porabi malo bolj žejen, to pa velja tudi za izpust C02. Toda izjemnih razlik ni, to so tako rekoč malenkosti, ki jih skoraj zlahka prezreš ali ne občutiš.
Sedmi golf GTI kot ljudski dirkač, dirkač za vsak dan? Pri nas je v osnovni izvedbi na voljo za 25.695 evrov, v različici performance pa za 26.774. Stvar presoje in – žepa ...
