Seatova alhambra ime menda povzema po Alhambri ali Rdeči palači v Granadi, verjetno največji znamenitosti španske Andaluzije. Velja za enega najlepših spomenikov muslimanske kulture in umetnosti v Evropi, snovalci avtomobila pa so pri izbiri poimenovanja verjetno želeli povedati, da je tudi njegova notranjost tako prostrana.
Velika prilagodljivost
Vse to v smislu vozila lahko razumemo, o čudovitosti in enkratnosti, ki zaznamujeta palačo oziroma trdnjavo, pa v primeru Seatovega izdelka ne moremo govoriti. Seat alhambra, ki zdaj vozi v tretji generaciji, je že vse od začetka tehnični dvojnik nekoliko bolj znanega Volkswagnovega sharana, nekdaj je bil skupaj z njima še ford galaxy.
A tu naj se morda ne najbolj smiselna razprava o izvirnosti konča. Seat alhambra je namreč dobro domišljeni družinski enoprostorec, ki se ga lahko uporablja tudi za (poslovni?) prevoz večjega števila ljudi. Njegova notranja sedežna ureditev je zelo dobra; konkretno to pomeni, da ima tri sedežne vrste, v katerih se skriva veliko prilagodljivosti. To še posebno velja za drugo linijo, kjer imajo trije enakovredni samostojni sedeži konkreten vzdolžni pomik in podobno koristno nastavljanje kota naslonjal. Čisto zadaj lahko sedita še dva, in to presenetljivo spodobno.
Univerzalni strešni nosilci
Takrat je prtljažnik mini, ob le petih postavljenih sedalih pa je precejšen. Zaključek je ugodno povsem raven, bi nam pa namesto plastike lahko privoščili kovinski rob. S tovorjenjem prtljage večinoma ne bo zadreg, le višina prtljažnika zaradi sistema podiranja sedežev v dno sama ni posebno velika. Tudi če bi izbrali izvedbo s petimi sedeži, bi bil prtljažni rob na isti višini, odprtina pa ne bi bila nič večja. Na avtomobilu so zelo ugodni univerzalni strešni nosilci, ki sprejmejo tudi starejše tipe prečk in jih je mogoče namestiti z različnimi medsebojnimi razdaljami.
Avtomobil je poganjala Volkswagnova klasika – štirivaljni dvolitrski dizelski TDI z močjo 103 kW, kar je v tem modelu večinska in smiselna izbira. Sposobnosti agregata so korektne, prav tako poraba (šest litrov in pol), muhast je bil le sistem samodejnega vklapljanja in izklapljanja motorja, ki je potreboval veliko ogrevanja.
Alhambra se za tak tip vozila pelje dobro, v ovinkih se ne nagiblje veliko. Za športno podvozje, ki ga je imel testni avto, bi rekli, da morda glede na večinski način uporabe niti ni potrebno, ampak to je v vsakem primeru opcija. Testni primerek, ki je veljal 33.000 evrov, je imel mnogo opreme – izstopalo je električno zapiranje in odpiranje dvojih drsnih vrat, ki prispeva k večjemu ugodju –, ne pa čisto vsega, recimo sistema prostoročnega telefoniranja ali navigacijske naprave.
