Ko mi Malči Jordan z Grajske ceste, ki ne vodi v grad, kot bi po njenem imenu lahko sodili, temveč v bližnji kostanjeviški samostan, odpre vrata svojega doma, na mizi ob vhodu takoj opazim rumen okrogel prt, ki s svojo živo barvo toplo pozdravi obiskovalce, in jasno mi je, da vstopam v dom skrbne gospodinje.
Prijazno je dovolila, da si ogledam njena ročna dela. »Saj nimam kaj pokazati, skoraj malo v zadregi pravi Malči, »sem že skoraj vse razdala.« Veliko večerov preživi s kvačko v roki, niza petljo za petljo, stebriček za stebričkom, njene misli pa so bodisi pri snahi, nečakinji bodisi pri prijateljici, za katero izdeluje darilo. »Kako presenečena in vesela je bila nečakinja Andreja, ko je v dar dobila prtiček, ki se popolnoma ujema z odtenkom njene nove kuhinje,« mi pripoveduje, ko me po hodniku vodi do dnevne sobe, kjer večinoma nastajajo njeni izdelki.
Ni vajena posedati brez dela
Malči redno kvačka šele zadnja tri leta, je ena tistih žensk, ki se z veseljem udeležujejo delavnic, ki jih organizira kostanjeviška knjižnica. Rada se druži in vedno se rada kaj novega nauči, kaj novega izdela, da si polepša dom ali izdela nov kos obleke. »Pa še fajn se imamo,« pravi Malči, ko na mizo postavlja piškote, pa ne kupljene, se razume.
Temni lešnikovi kupčki z belim sladkornim posipom se mi topijo v ustih, medtem ko mi pripoveduje o svojem otroštvu na Dolnji Prekopi, v družini z osmimi otroki, ki so morali že od malega trdo delati. »Delo ti pride v kri,« pove in že v roko vzame kvačko in garn, kot reče bombažni preji. Malči res ni vajena posedati brez dela.
Samo ena kvačka Kvačkanje, prepletanje zank prek druge, se od pletenja razlikuje v tem, da se uporablja samo ena kratka igla, s kaveljčkom na koncu, imenovana kvačka. Vzorci za kvačkanje imajo svoj sistem simbolov, ki jih ljubiteljice zlahka razberejo. Z objavljanjem vzorcev v revijah se je priljubljenost kvačkanja še bolj razširila, saj lahko izdelamo vse, od kopalk do tople zimske jopice ali torbice za prvi zmenek s fantom. |
Tulipani in hieroglifi
Bombažno vrvico ovije okrog kazalca leve roke in jo nato spretno dvakrat ovije okrog kvačke, ki jo drži v drugi roki, »poglejte, to je dvojni stebriček«. Ko opazujem Malči, se mi zdi, da je kvačkanje preprosto. Le vzorec iz revije, po katerem izdeluje prtiček, je po mojem mnenju skoraj tako zapleten kot egipčanski hieroglifi. Če bi sama vzela v roke kvačko, bi kmalu ugotovila, da se tulipani na prtičku ne pojavijo tako zlahka, tudi ko se enkrat naučiš prebrati vzorec.
Šal, robček in gobelin
Ročna dela so že od nekdaj del Malčijinega vsakdana. »Otrokom sem štrikala, šivala, kvačkala nogavice, rokavice in šale. Vmes tudi kakšen robček. Včasih se v trgovinah ni dalo dobiti oblek, pa smo se ženske same znašle, da so bili otroci oblečeni,« pripoveduje.
Še danes, ko so tudi vnuki že veliki, na mizo še vedno postavi šivalni stroj in na hitro kaj zašije ali popravi. Izdelovala je gobeline, preizkusila se je v vezenju rišelje, a kvačkanje ji je najbolj všeč, zato ne bo dolgo, ko bodo beli, zeleni, rumeni in vijolični klobčiči iz njene košarice lepo poštirkani v obliki prtičkov krasili kakšno mizo ali omarico.
