Ščurkom in kačam prepustil dnevno sobo

Matej Sardoč ima v terarijih tri vrste kač, pajka in dve koloniji ščurkov. Če je ljubiteljev kač in pajkov že veliko, težje naštejemo take, ki imajo radi ščurke. No, gostitelj nas popravi, češ da ni tako osamljen zbiratelj ščurkov. Njegova zgodba se je začela pred osmimi leti, ko je dobil prve mesojede rastline. Še danes ima pred hišo nekaj korit, v katerih uspevajo mesojedke. Zatem se je kmalu udeležil razstave Bioexo v Ljubljani, kjer so ga, kot pravi, okužili z eksotičnimi živalmi. Kmalu je dobil tri kače, med njimi tudi kraljevega pitona, ki je bil sprva Đekson, pozneje pa se je izkazalo, da je Đekica. »Nazadnje so pred petimi leti prišli ščurki. Eno kolonijo sem dobil, ko smo si jih izmenjali med člani društva Bioexo. To je argentinski ščurek (Blaptica dubia). Drugo pa sem kupil. Gre za vrsto madagaskarski sikajoči ščurek (Gromphadorhina portentosa), ki je znana po tem, da spušča sikajoče zvoke,« opisuje hišne ljubljenčke. Ljudje argentinske ščurke gojijo predvsem kot hrano za kuščarje, pajke in bogomoljke, madagaskarske pa imajo kot domače živali, saj so krotki in dokaj veliki, obdani z močnim, temnim oklepom.

Superčistilci

Pri nas v naravi ščurki ne živijo, saj imajo raje toplejše kraje, zato Matej svoji koloniji greje na okrog 25 stopinj. Pravi, da se teh žuželk drži sloves umazanih živali po zaslugi ameriških filmov, kjer jih prikazujejo kot prebivalce vlažnih, zapuščenih in zanemarjenih prostorov: »Pravim, da je to najčistejša žival: poje vse ostanke hrane, sadje, zelenjavo, v par urah pospravi celo jabolko, lubenico snede do zelenega ovoja. Ščurki so odlični čistilci!«

Okrog svojih nenavadnih hišnih ljubljenčkov je vsak dan, čeprav so nezahtevni. »Žuželke se ne navežejo na lastnika, prav tako kače in pajki ne ločijo lastnika od drugih. Ne potrebujejo toliko hrane, z njimi ni veliko dela. Kača jé enkrat na mesec, prav tako ščurki ne potrebujejo vsakodnevnega hranjenja, zato ne potrebuješ skrbnika med daljšo odsotnostjo,« razloži Matej. Tudi posebnih in dragih terarijev ne zahtevajo. »Naredimo ga lahko sami, lahko je trilitrski kozarec, pomembno je le, da je njihovo bivališče zaprto, saj so izjemno dobri plezalci.« Nekajkrat na leto je treba zamenjati brikete, ki se uporabljajo kot podlaga, to pa je tudi vse.

Otroci brez strahu

Na vprašanje, zakaj si je izbral za ljubljenčke kače, pajke in seveda ščurke, Matej hudomušno odgovori: »Te živali pri marsikom vzbujajo gnus, sam pa, recimo tako, z njimi rad vzbujam pozornost.« In res jo. Pove, da se ljudje odzivajo različno, največkrat pa se zgražajo, češ, kako imaš to lahko po rokah. Otroci pa se ščurkov in kač ne bojijo, nasprotno, nad njimi so navdušeni, dvomijo le tisti, ki strah prevzamejo od staršev. Matej zato vsako leto z živalmi obišče Društvo prijateljev mladine Zvezdice v Izoli. Ker očetov in mam takrat ni zraven, so vsi otroci navdušeni ter brez strahu in dvomov primejo vse živali.

»To, da se ljudje čudijo, da gojim ščurke, se mi ne zdi nič takega, čudnih pogledov sem se navadil. Ko sem dobil nove sosede, sem jim povedal za svoj hobi. Najprej so se čudili, nato pa so vseeno prišli na obisk, a gledali so od daleč,« se nasmiha in pravi, da bo živali obdržal, četudi se bo moral seliti v manjše stanovanje. »Ščurek preživi jedrsko vojno, preživi tudi brez glave. Tako živi, dokler ne shira. Kako bi se lahko odrekel tako posebnim živalim?«