Zgodbo, ki jo v Sloveniji sicer deli več kot 24.000 mlajših od 30 let. Zgodbo o strahu, dvomih, upanju, samouresničevanju in boju. Zgodbo, ki je pogosto začinjena s sarkazmom, ker ta pomaga, ko proti svoji želji pristaneš (in ostaneš) na zavodu za zaposlovanje.
»Idealen kandidat z vidika delodajalca je mlad, star okoli 30 let in na vrhuncu delovne moči. Ima tri otroke, vse starejše od 18 let, univerzitetno izobrazbo in 15 let delovnih izkušenj ter je za minimalno plačilo pripravljen delati petek in svetek,« z duhovitostjo, ki razkriva ne pretirano smeh vzbujajočo realnost, v svoji digitalni zgodbi razmišlja ena od mladih žensk, ki so se odzvale vabilu zavoda Mobin. Za delavnico so sicer prejeli 15 prijav in vzeli prvih osem kandidatov, od katerih jih je nato prišlo šest, vse so bile ženske. »Največji interes so izkazali mladi s končano višješolsko in visokošolsko izobrazbo,« so sporočili z ZRSZ, ki je o delavnici obvestil mlade z območja Ljubljane. Med razmišljanjem o asociacijah na brezposelnost je tako šesterica zbranih mladih žensk med vzdihi, tišino in nasmehi nanizala pomanjkanje denarja, časa, kave, izziv, depresijo, padec samozavesti, nespečnost, formularje, brezplačne prireditve, delo na zeleno, osebnostno rast, zveze in poznanstva ... Vse ima svoje pluse in minuse, a statistika vleče na negativo.
Mednarodna delavska organizacija je nedavno sporočila, da se število brezposelnih, mlajših od 25 let, po vsem svetu vzpenja na 75 milijonov. Kljub napovedim in trenutnim podatkom pa se tri delavničarke, ki so se odločile, da bodo svojo zgodbo o iskanju dela zaupale tudi nam, trudijo ostati realistične in optimistične.
- TINA: Previsoka pričakovanja
»Na prvo brezposelnost nisem bila pripravljena. Imela sem previsoka pričakovanja, mislila sem, da se bom lahko zaposlila v dveh mesecih, da bom delala in da si bom lahko privoščila vse, kar sem si, ko sem delala prek študentske napotnice. Ampak ni bilo tako, in ker nisem imela niti za osnovne stvari, sem postala potrta,« se je med spoznavanjem, ki sicer ni bilo zastavljeno terapevtsko, a je sodeč po spontani iskrenosti udeleženk imelo tak učinek, se je spominjala 26-letna Tina, diplomirana organizatorka – menedžerka.
»Ko se mi je bližala druga brezposelnost, sem vedela, kako bo, in sem se nanjo psihično in fizično pripravila, ampak kljub temu doživljam vzpone in padce. Najprej se tolažiš, da si končno malo prost, potem pa pridejo težji trenutki, ko pošiljaš vloge in dobivaš negativne odgovore. Zdaj sem se sprijaznila s tem, da ni služb oziroma da je delo težko dobiti. Mogoče pa tudi nisem dovolj konkurenčna,« razmišlja Tina, a si kljub temu ne dopusti, da bi jo strah oviral.
- NINA: Prostovoljstvo namesto plačanega dela
Podobno meni tudi njena vrstnica Nina, diplomirana inženirka laboratorijske biomedicine. »Ko sem leta 2009 diplomirala, sem razmišljala, kaj bi počela, medtem pa pošiljala vloge. Ker nisem imela delovnih izkušenj, sem se po letu dni odločila za volontersko pripravništvo, torej bi morala za strokovni izpit plačati. Čeprav mi je bilo že v začetku rečeno, da me v podjetju, kjer sem delala prostovoljno, ne bodo zaposlili, sem si z vztrajnostjo, s pridnostjo in ob pomoči sodelavcev, ki so me imeli radi, vendarle izborila plačano pripravništvo. Torej sem ga ponovila in opravila strokovni izpit na državne stroške, nato pa sem dobila pogodbo za tri mesece, čeprav sem pričakovala, da bo daljša. Vsi smo bili malo presenečeni. To je bilo pred novim letom, s katerim so omejili zaposlovanje, tako sem znova brezposelna.«
- MAJA: Smisel za ironijo
Ekonomska tehnica Maja, ki ima pri 29 tri leta delovne dobe, je brez zaposlitve dobro leto. Njena zgodba je zgodba o delu za določen čas, ki se izteče takrat, ko bi po zakonu morala dobiti pogodbo brez roka trajanja. Na zavodu pa se isto delovno mesto, ki ga je prej zasedala, pojavi v ponudbi del, in ker ima vesolje smisel za ironijo, jo z zavoda napotijo, naj pošlje vlogo nekdanjemu delodajalcu. »Ne, vsak mesec imajo objavo, pa bom že enkrat,« se nasmeji, ko jo vprašam, ali je sledila navodilom. In kdaj pričakuje novo delovno mesto? Četudi redno spremlja oglase in pošilja vloge, dvomi, da ji bo uspelo pred poletjem. »Vsi so že poiskali kadre, ki jih potrebujejo v času dopustov, trg se znova odpre septembra,« je prepričana.
Izobražene in brezposelne
Med mladimi s 6. ali višjo stopnjo izobrazbe je v Sloveniji več kot 70 odstotkov žensk. A tudi sicer je v Sloveniji več izobraženih žensk kot moških. V obdobju od leta 2002 do 2010 jih je diplomiralo 60 odstotkov več kot moških, po podatkih republiškega statističnega urada je v omenjenem obdobju namreč diplomiralo 91.000 žensk in 57.000 moških. Vprašanju, ali ženska težje dobi zaposlitev, se tri delavničarke niso veliko posvečale, po kratkem razmisleku pa pritrdijo in to pripišejo tudi materinstvu.
Moški zaželeni
»O tem se nisem nikoli spraševala, ker so v našem poklicu moški redki. Je pa res, da so morda prav zaradi tega bolj zaželeni, saj pripomorejo k raznolikosti v ženskem kolektivu, kjer so odnosi včasih zaostreni. A odločitev o tem, koga zaposliti, je odvisna od želja delodajalca. Če moški ne ustreza kriterijem, ne bo dobil dela,« je prepričana Nina, ki upa na objavo razpisa v podjetju, kjer je že delala, hkrati pa čaka odgovor enega od potencialnih delodajalcev. »Morda bom junija že zaposlena. Če ne, pa ne vem kdaj.«
Dva litra vode v litrsko posodo
Tina si novo delovno mesto obeta v roku petih mesecev: »Zdaj imam obdobje, ko iščem službo, vsak teden na spletu preverim, ali so razpisana nova delovna mesta, da se prijavim, in to počnem en mesec, potem pa čakam, da mi vsi odgovorijo, ali sem mogoče povabljena na kateri razgovor.« Že to, da si povabljen na razgovor, je danes uspeh, so se strinjale, potem ko smo si ogledali njihove digitalne zgodbe (dostopne so na http://ejkartica.si/), nadstropje nižje, kot je potekala delavnica, skupaj sedle za mizo in je Tina dejstvo, da je na zavodu registriranih več kot 100.000 oseb, razpisanih delovnih mest pa je okoli 1000, primerjala tlačenju dveh litrov tekočine v litrsko posodo.
Brezposelnost je normalna
»Zdaj je že tako visoka stopnja brezposelnosti, da ljudje že drug pri drugem najdejo oporo. Brezposelnost je nekaj vedno bolj normalnega, in ker ne moreš z glavo skozi zid, da bi spremenil sistem, če so zanj odgovorni drugi, je bistveno, da poskrbiš za svoje življenje, a pri tem ne teptaš drugih,« je dejala Nina, Tina in Maja pa sta prikimali.
Kakšen je dan mlade brezposelne ženske?
Maja: Vsak dan si skuham topel obrok. Če sem brezposelna, bom pa kuhala in pekla, sem sklenila. Potem obiščem brezplačne delavnice, velikokrat varujem otroke, za uslugo ali plačilo, pa tudi v Ljubljani se nenehno kaj dogaja.
Kako se preživljate?
Maja: Stare zaloge, pač ne bom imela avtomobila.
Kaj pa delo na zeleno?
Maja: To je vedno težje, ker morajo pravne osebe prikazati odhodke. Nekaj mesecev sem delala v lokalu, kjer so mi plačali na roko, a so rekli, da ne morejo več tako, kakšen dan za deset ur že, v tednu pa znese preveč. Potem sta tu še inšpekcija in kazen.
Katero delovno mesto iščete?
Tina: Spremljam oglase za delo v trgovini, administraciji za nižjo 5. stopnjo, torej tajniška dela in podobno, tudi trženje, telefonski centri.
Maja: Delo iščem v svoji stroki, v podobnih podjetjih, kot sem delala prek študentske napotnice, vedno več gledam tudi za proizvodnjo, kjer narediš osem ur in greš.
Se kaj najde?
Maja: Se, ampak izbrani so tisti z zares nizko izobrazbo.
Nina: Misliš delo za tekočim trakom?
Maja: Navadno napišejo v oglas pakiranje in ročne spretnosti, torej kakšno zlaganje majhnih delcev. Tako ali tako delo za trakom ni več zares težaško, je pa res, da stojiš.
Nina: Pa norme so najbrž vedno strožje.
Maja: Res je, a ti vsaj nihče ne skače po glavi, kakor sem to doživljala in videla prej, povsod se izvaja mobing. Moraš biti človek za to, jaz sicer zdržim, ampak okoli mene so nekateri jokali.
Nina, po katerih delovnih mestih pa vi pogledujete?
Nina: Letos sem bolj sproščena in imam mrežo ljudi, ki me informirajo. Ko sem prvič iskala delo, sem šla vedno v kadrovsko službo in osebno pustila življenjepis, vedno sem klicala, tako da sem bila zelo aktivna. Takrat sem tudi bolj ciljala na pripravništvo, zdaj pa seveda na zaposlitev. Sicer bi bila najbolj vesela službe na svojem nivoju, a vloge pošiljam tudi za 5. stopnjo. Pripravljena sem bila sprejeti tudi delo v zdravstvu, ki je zunaj moje stroke in zahteva 4. stopnjo izobrazbe, vendar nisem bila izbrana, ker nisem več študentka, v delovno razmerje pa ne sprejemajo ljudi na zaposlitev za nižjo izobrazbo, ker se je dogajalo, da so bili zaposleni najprej zadovoljni, čez čas pa so tožili podjetje, naj jim delovne pogoje uskladijo z izobrazbo. A moj cilj je, da najdem službo, da se preživim, medtem pa iščem delo, ki ustreza moji izobrazbi.
Kako pa zdaj živite?
Nina: Ob življenjskih stroških mi ni uspelo ničesar privarčevati, izteklo se mi je nadomestilo ob izgubi zaposlitve, ta mesec se grebem, da plačam račune, v bistvu imam nekaj prihrankov v obliki zavarovanja, ki ga bom morala razdreti. Odobrili so mi denarno socialno pomoč, za katero pa ne vem, kdaj jo bom dobila. Upam, da bom kmalu dobila zaposlitev. Če ne, bo kriza.
Torej je položaj resen.
Nina: Je, ampak ga ne sprejemam tako, če ga bom, me bo potrlo. Prav tako imam stroške, na katere gledam pozitivno, saj sem se zanje sama odločila in jih lahko tudi odpravim.
Denimo?
Nina: Živim v Ljubljani in ne doma, torej plačujem najemnino. A vrnitev domov bo moja zadnja izbira. Raje jem kakšen dan manj, kot pa da izgubim svojo samostojnost. Vendar tudi te izgube, če bi se zgodila, ne bi razumela kot padec, čeprav se borim, da grem naprej in ne da hodim nazaj.
Maja in Tina, kako pa vidve doživljata brezposelnost?
Tina: Imam socialno pomoč, s katero lahko pokrijem osnovne stroške, ker živim pri starših. A zjutraj se zbudim in si rečem: »Joj, brez službe sem, kaj bom delala danes?« Zaposlitev si želim, ker osmisli življenje. Kot študentka sem nenehno delala cele počitnice, brez težav tudi po 10 ur ali več, če je bilo treba. Potem pa naenkrat tega ni, imaš presežek časa in življenje se ti popolnoma spremeni, na kar se je treba navaditi.
Maja: Socialne pomoči ne prejemam, osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje si plačujem sama, tako zaloge kopnijo. Na srečo me je mama že zgodaj naučila, naj se vprašam: »Ali to res potrebuješ?« in kupim res nujno. Hrana je dovolj poceni, da lahko preživim, nikoli ne jem zunaj, tudi na kave ne hodim, moja razvada so sicer cigarete, ampak vseeno sem se naučila, da vem, kam gre denar. Že v srednji šoli sem se sama preživljala s štipendijo, tako da zame to ni nič novega.
Imate kdaj slab dan?
Maja: Zato ker sem brezposelna, ne.
Nina: Tudi jaz nisem zamorjena, ampak se sprašujem, kdaj bo služba, ker si želim delati, ker vem, da sem sposobna, in sem bila navajenega na delovni ritem, ki se je naenkrat ustavil, zato me stagnacija duši.
O kakšni prihodnosti pa sanjate?
Nina: Rožnati. (Smeh.)
Tina: Sanjam o službi in finančni varnosti.
Maja: Da se ne bom vsak mesec spraševala, ali bo pogodba ali je ne bo. Da bom imela vsaj pet ali deset let mir in delo. Da se lahko odselim od doma in kupim avto.
Nina: Imela bi svoje stanovanje in si uresničila manjše materialne želje. Svojo prihodnost vidim pozitivno z veliko izzivi, najbrž bo potrebne še nekaj borbe, ampak potem vidim mir. Vendar me lažje govorimo o miru, pozitivnosti, borbi in podobnem kot tisti, ki so si že ustvarili družino. V tem primeru je izguba zaposlitve najbrž še večji šok in verjamem, da ljudje s takšno izkušnjo razmišljajo drugače.
