Deželo naših južnih sosedov ste bržkone obiskali že mnogokrat, a to še ne pomeni, da tam ne morete več odkrivati novih stvari, lepih krajev, skritih kotičkov. Mi smo se tokrat potepali po okolici Šibenika in na svojevrsten način spoznavali njihove naravne lepote, stare običaje, dalmatinsko kulturo in kulinariko.
Rahlo utrujeni od vročega sonca smo prispeli v majhno vas Pakovo Selo približno 20 kilometrov od Šibenika in le nekaj streljajev od Nacionalnega parka Krka. »Kaj pa delamo tukaj, bogu za hrbtom?« sem si mislila, ko sem se kobacala iz avtobusa. Predramila sta me zvok kravjega zvonca in gromek moški glas. »Pridite bližje, pridite bližje,« je donelo v lepi slovenščini. Z roko sem si naredila senco, da so se oči privadile močne sončne svetlobe. Opazila sem kozolec s tablo, na kateri je pisalo: »Etnoland Dalmati. Dragi prijatelji iz Slovenije, dobrodošli!« Nato sem pogled usmerila v točko, od koder je prihajal hrup. Simpatični Dalmatinec, oblečen v nenavadna oblačila, je še kar mahal in vpil. Njegov nalezljivi nasmeh me je v hipu spravil v dobro voljo.
Dalmatinski cviček
»Lepo pozdravljeni v našem tematskem parku. Jaz sem Joško Lokas, vaš vodnik po Etnolandu,« je dejal, ko smo se zbrali okoli njega. »Še preden začnemo ogled, imam za vas posebno dobrodošlico,« se je nasmehnil in potegnil krpo s pladnja, na katerem so bili kozarčki, napolnjeni z bledo zeleno tekočino. »Travarica z medom je naša hišna specialiteta. Na zdravje!« Sladkast okus ne premočne žgane pijače se je – vročemu soncu navkljub – odlično prilegel.
Sprehodili smo se na drugo stran velike posesti. Joško nas je povabil, naj vstopimo v kletne prostore kamnite hiše, kjer je z velikimi tiskanimi črkami pisalo konoba. V prijetno hladnem prostoru nam je postregel domače vino, lasino, avtohtono sorto severne Dalmacije. »To rdeče vino pridelujemo samo na tem območju, torej v šibeniško-kninski regiji. Čeprav je vino kar močno, je vseeno zelo pitno. Ko smo pred časom gostili skupino Slovencev, so mi rekli, da jih po okusu spominja na vaš cviček,« se je nasmehnil in nam ob kozarčku žlahtne kapljice ponudil še drniški pršut. »Tukaj imamo idealne razmere za sušenje mesnin. Veliko piha, veter pa je topel in suh, zaradi česar ima pršut svojevrsten, odličen okus,« je pojasnil in mi smo mu s polnimi usti le prikimali.
| Samo za najavljene skupine |
| Da nas je ob prihodu na kozolcu s tablo pričakal napis dobrodošlice (in to v slovenščini), ni naključje. Lastnik Joško Lokas in njegova žena Ana namreč na Etnolandu Dalmati sprejemata samo najavljene skupine (najmanj 15 oseb), ki pa jih čaka res pravo doživetje. »Naša ponudba je zelo pestra. Sprejemamo skupine odraslih, otrok, velikokrat se za obisk odločijo najrazličnejša podjetja, ki k nam pripeljejo svoje zaposlene, tukaj namreč izvajamo tudi teambuildinge. Za vsako od skupin pripravimo drugačen program. Vedno poskrbimo, da je izkušnja hkrati poučna in zabavna, pa tudi lačni od nas ne boste odšli.« Etnoland Dalmati je odprt vse leto, pozimi obiskovalce postrežejo v zimski restavraciji, kjer je prostora za 190 ljudi, poleti pa zunaj na vrtu, kjer lahko naenkrat sprejmejo do 500 gostov. »Velikokrat poskrbimo tudi za živo glasbo, organiziramo večere dalmatinskih klap,« pove Lokas. Cena vstopnice se razlikuje glede na izbrani program. Če se, recimo, odločite za ogled Etnolanda z degustacijo pršuta in vina, vstopnica stane 12 evrov (skupina z najmanj 30 osebami). Kosilo z lokalnimi specialitetami in pijačo stane dodatnih 17 evrov. |
Dedkova hiša
Ogled smo nadaljevali v etnografskem muzeju Dedkova hiša, ki na zabaven, a hkrati zelo poučen način prikazuje življenje Dalmatincev nekoč in danes.
Joško nam je najprej razkazal svojo opravo. »Verjetno se vam zdi, da sem za ta letni čas in takšne temperature malce preveč oblečen, a naj vas potolažim – dalmatinska noša je narejena iz stoodstotne ovčje volne, ki je naravni izolator: poleti hladi, pozimi greje.« Dalmatinci so bili celo leto oblečeni v iste hlače. »Morate se zavedati, da je to zelo sušno območje. Pri nas takšne katastrofe, kot je pred kratkim prizadela Bosno in Srbijo, sploh ne more biti, ker prepustna tla vsako kapljo dežja takoj posrkajo. Vodnjaka, kot ste lahko opazili, na posesti niso imeli. Mati si je tako vsako jutro oprtala posodo na ramo (pokaže na velik 25-litrski čeber, op. a.) in odšla do najbližjega zajetja. To je potem moralo zadostovati za ves dan, torej 25 litrov za okoli 13 ljudi. Nič čudnega torej ni, da so bili pri porabi vode zelo varčni,« pojasni Joško.
Šarmantni vodnik
Ogled smo nadaljevali v sobi, imenovani Babičina tkalnica. »Dalmatinci so informacije, ki jih zdaj lahko izvemo prek modernih tehnologij in družabnih omrežij, kot sta facebook in twitter, dobili že samo s tem, da so pogledali drug drugega,« pove Lokas in razloži: »Noben vzorec na naši noši namreč ni naključje. Barva vzorca na brezrokavniku, recimo, pomeni, iz katerega kraja in katere družine je kdo prihajal. Pa tudi zakonski status si lahko razbral že samo z enim pogledom,« se skrivnostno nasmehe.
»Ti, pridi malo bližje,« mi reče. »Predstavljaj si, da se srečava na plesu. Jaz te gledam, ti me gledaš, smehljava se drug drugemu,« se začne prav nesramežljivo spogledovati. Nerodno lezem vase, preostali v skupini seveda prasnejo v smeh. »Veš, zakaj si to drznem početi?« me vpraša. Seveda odkimam. »Ker imaš majhno torbo!« pokaže na mojo torbico, ki jo imam poveznjeno čez rame. »To namreč pomeni, da si samska. In veš, kaj je pri tem najbolje?« nadaljuje. »Da imam jaz svojo kapo obrnjeno naprej. Moja kita, to je tale majhni izvesek, ki štrli iz kape, je namreč na sprednji strani. In to je znak, da sem tudi jaz samski,« se zareži in me prime za roko. »Midva greva v spalnico, da tole zapečativa,« še reče in me odpelje. Seveda le za hec.
Zabaven ogled smo zaključili v letni restavraciji, kjer so nam postregli okusne domače jedi, teletino in krompir izpod peke, ki smo ju, kakopak, poplaknili z lasino.
