Samozadostne

Da ne govorim o tem, če se ponujajo kar sami. Vsakdo prodaja svojo unikatno formulo, ki bo razrešila zapletene intimne odnose, ki bo reaktivirala vlogo ženske in vlogo moškega v skupnem partnerstvu. Ampak dvomim, da je prav vse v življenju retro. Verjamem, da so lahko nadvse imenitni kosi pohištva pod oznako retro, ravno tako način prehranjevanja (saj vemo, manj in skromneje ješ, bolje je zate), moda (to je vedno bila, priznajmo), gibanje in tudi delo – retro, v najbolj osnovni ideji. Vloga ženske pač ne more biti retro, sem prepričana.

Kot rečeno, na pop partnerske terapevte gledam s prizanesljive razdalje, kajti večinoma poskrbijo za zmedo. Vedo, da morajo ljudem natrositi kakšno kontroverzno domeno, da jih sploh opazijo. Če pa so dobri govorci in če znajo še argumentirano pripovedovati, z lahkoto zasejejo seme dvoma v ta naša kratka življenja. Kaj smo doslej že vse slišali? Da duš dvojčic ni. Da nas razlike bogatijo; no, drugi vedo, da nas razdvajajo. Da moramo ločiti med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Da je monogamija nenaravno stanje. Da bi morala biti poroka predvsem dobra in premišljena kupčija. Da moramo razumeti svojo in partnerjevo svobodo. Partner ni naša lastnina. Da so moški lovci in pustimo jim, naj izživijo svojo naravo. Da je ženska najprej mati. Da moramo ženske kaj tudi potrpeti, so vse glasnejši strokovnjaki. Klišeji? Radikalizmi?

No, da ne izgubim rdeče niti, tvegala sem in sprejela Elija Burna z enim samim razlogom, ker je terapevt za moške. Ki je bojda magnet za »načete«. Da vidimo in slišimo, kaj ima moški povedati moškemu. To me še vedno zanima. Seveda me prav hudo ni presenetil. Človek zaznava problem razlik med spoloma in tudi problem podobnosti, česar pa sploh ne razumem. Namreč, kaj je potem sploh problem?! Postajamo si vse bolj podobni, a tukaj vidi prednosti in pomanjkljivosti. Je tudi terapevt omahljivec?! Nam pove, da med spoloma zaradi podobnosti izginja strast, zaradi razlik pa strasti sploh ni (dodajam sama). Ne bi želela pretiravati, ampak dejstvo je, da moški postajajo vse bolj podobni ženskam. Tukaj je čar zablode. Zakaj so se poženščili, koliko smo same krive, koliko spremenjeni okoljski dejavniki, o tem smo prebrali že tone spisov, domnev, razlag, tez. Zakaj smo se ženske pomoščile, smo se že tudi naposlušale. Vendar cankarjanske matere ne moremo biti več. Imamo svoje želje, ki jih lahko zaradi izobrazbe, priložnosti in materialne neodvisnosti uresničimo. In posledično, ljubimo svojo svobodo. Ali pa nas ta morda tudi plaši in duši, kajti postajamo njene ujetnice, navidezne samozadostnice, funkcionalne enoceličarke? Zatorej je vprašanje, kaj ta svoboda prinese k skupni zvezi, sploh če si jo želimo in predstavljamo kot tradicionalno? Bolj malo ali skorajda nič, kajti v takšni samoskupnosti ni prostora za dva. To je samozadostna enota. Hočem reči, da je bržčas precej utopično biti kraljična, na zrnu graha čakajoč princa na belem konju. Te pravljice pač ne bo. Kolikor bolj smo de facto svobodne, toliko bolj se oddaljujemo od »klasične« partnerske zveze.

Lahko sicer razpredamo v nedogled, katera teorija in praksa sta bolj verjetni, ampak vendarle verjamem, da moramo najprej dozoreti sami, šele potem lahko izberemo kompatibilnega partnerja. No, nekaj pa mi je bilo pri Eliju Burnu povsem razumljivo: »Partner vam nikoli ne bo dal vsega, kar si želite. Dal vam bo vse, kar bo lahko.« Zatorej izberite, ko dozorite.