K današnjemu pisanju me malo sili slaba vest, ker sem včeraj storila nekaj, kar sicer ni v moji navadi. Pač nekdo je moral pokasirati nekaj neprijaznosti. Res pa je, da v tistem trenutku nisem imela druge izbire.
Med službo, sredi tedna, okoli 10. ure, je zazvonil moj zasebni telefon. Neznana številka. Prijatelji namreč ob tem času delajo in v glavnem ne kličejo okoli. Ker vedno obstaja možnost, da je kaj nujnega, sem se oglasila. Pa tudi ceneje je, kot če kličem nazaj.
Gospa na drugi strani žice se mi je najprej predstavila z imenom in priimkom in potem pojasnila, da kliče iz podjetja, ki se ukvarja s telefonsko prodajo. Takrat sem prav nevljudno prekinila zvezo. Še sreča, da je bila gospa toliko razsodna, da tega ni razumela kot tehnično težavo in klicala še enkrat. Takrat bi si najbrž celo vzela par minut in bi jo povprašala, kdo za hudiča ji je dal navodila, naj kliče ljudi ob tej uri.
Manj zdolgočasenih gospodinj
Omenjena podjetja zaposlujejo ljudi za določen čas prek agencij, kar seveda pomeni, da je v njihovih vrstah malo izkušenih komercialistov, njihov način prodaje pa je povzet po ameriškem sistemu, ki z našim nekako nima veliko skupnega.
Pri nas je namreč zelo malo razočaranih in zdolgočasenih gospodinj, ki dopoldneve preživijo ob gledanju televizijskih reklam in pri tem zapravijo še dobršen del moževe plače. Ali celo več, kot bo gospod zaslužil.
Povprečna slovenska gospodinja je med osmo in četrto uro v službi. Tista, ki ni, nima denarja in jo je brezpredmetno klicati. Po prihodu iz službe ima še kup obveznosti z otroki, hišo, vrtom … Preprosto nima časa poslušati, kaj je Monika iz klicnega centra pripravila posebno zanjo. In potem še odgovoriti na dvajset neumnih vprašanj.
Če mi kdo želi prodati blazino za spanje, naj me pokliče okoli osme zvečer, ko sem se udobno namestila pred televizor in bi me morda ideja o novi blazini ali odeji celo pritegnila.
Samo za vas, gospa
Poleg tega, čeprav bonton to najbrž narekuje, mi je bilo povsem odveč, da se mi je klicateljica predstavila z imenom in priimkom. Še to mi je treba vedeti. Ko grem v trgovino, prodajalcev na sprašujem, kako jim je ime. Četudi mi prodajo tisto, kar sem si že dolgo želela in mi odobrijo celo poseben popust. Niti mi niso všeč čezoceanski preverjeni nagovori: »Gospa Muršec, samo za vas.« Vsaj trikrat v enem stavku. Naši sosedi, od starosti precej dementni gospe, je to celo godilo in otroci so se vsakič znova jezili, ko je nasedla raznim tovrstnim prodajalcem in znala za razne čudežne metle plačati tudi po 50 evrov. Res da je trgovec v tistem trenutku sklenil posel, ampak ta je ravno toliko dolgoročen kot njegova služba.
Zeleno na facebooku
Tale članek niti ni namenjen gospodinjskemu varčevanju. Ali pa tudi. Morda bi katera bolj premišljeno opravila nakup, če bi jo poklicali ob primernem času. Ali pa bo katera od gospodinj, ki so trenutno brez službe ali potrebujejo še kaj dodatnega, razmislila o zaslužku s prodajo, ki bi bila gotovo bolj uspešna, če bi svoj delovni čas prilagodila potrebam in željam strank.
Ko imaš na facebooku vse zeleno pri dosegljivih prijateljih, je pravi čas, da kličeš stranke. Ob tisti uri se namreč očitno večina ljudi dolgočasi. In takrat bodo lahko razmišljali o tem, da bi si privoščili nov jogi. Ali morda v nedeljo popoldne. Ko so gospodinje že zložile posodo v stroj. Ne ob enajstih, ker takrat gotovo še kuhajo, ne med tednom zjutraj, ko spravljajo otroke v šolo, in predvsem ne med delovnim časom. Ker takrat se borimo za vsakodnevni kruh.
