Petintridesetletna dama, ki je v svoji karieri dosegla že toliko, da jo številni odvetniški kolegi gledajo z zavidanjem. Vsekakor se okoli nje vrti veliko vprašanj, češ, kako ji je uspelo, kdo jo je potisnil naprej, kakšna je njena skrivnost. Morda ta, da je ni? Da je garačica, izostrena ocenjevalka značajev, študiozna oseba, ki je vedno hotela po svoje? Že kot otrok. Kdor jo je poznal takrat, ve, da ni nič nenavadnega v njenem uspehu. O njej se je pisalo kot o ženi predsednika protikorupcijske komisije, o njenem Goranu pa kot o možu Nine Zidar Klemenčič. Vsekakor eden od precedensov delitve moči v zakonu. A je težko, pravi Nina, če sta močna dva. V Sloveniji celo zelo težko.
Vaši sošolci v osnovni šoli Šmarje pri Jelšah na Štajerskem so že takrat vedeli, da iz vas nekaj bo. Ni bilo sicer povsem jasno, v katero smer bo šlo vse skupaj, boste prefinjena delinkventka ali humanitarka, vedelo se je, da se bo za vas še slišalo. Kako ste videli samo sebe?
Verjetno je res, da nisem bila ravno tipičen otrok. Nikoli nisem znala biti tiho, kadar sem začutila krivico, pa četudi nisem imela vedno prav. (Smeh.) Najbrž je to nekaj, kar sem prinesla od doma. Lahko bi rekli, da mi niso privzgojili apriornega odnosa strahospoštovanja do postavljenih avtoritet. Ljudi poslušam in spoštujem zaradi tega, kar počnejo in znajo, in ne zaradi tega, kdor so. Rada imam ljudi, ki s srcem opravljajo svoje delo. Ki jim je mar. Tako je bilo že v osnovni šoli in gimnaziji, kjer sem učiteljem povzročila precej sivih las. (Smeh.) Nisem imela navade, da bi to, kar so mi rekli, sprejela kot dejstvo brez vprašanj. Je pa res, da je bil vame že zgodaj vsajen občutek, kaj je prav in kaj narobe. Nisem prenesla, če so z drugimi ljudmi ravnali grdo. Upirala sta se mi lokalna »hohštaplerija« in pomanjkanje zavedanja, da je velik del tebe to, kako se vedeš do tistih, ki ta hip nimajo toliko sreče kot ti.
Precej neortodoksna sem bila tudi, ko sem se pogosto postavljala za druge. Ta hip sem se spomnila enega od učiteljev, ki se je do učenk neprimerno vedel, posegal v njihov osebni prostor, jih božal ipd. … Tega nisem prenesla! Dekleta, ki niso bila tiho, ko se je želel z njimi »pobliže spoznavati«, je kaznoval po svoje. Na primer: na taborjenju nas je peščico »upornic« poslal čistit iztrebke na stranišču. Jaz sem se mu uprla pa tudi trem drugim rekla, da tega ne bodo naredile. Jokale so, jaz sem jih »zaprla« v šotor in stražila, da ne bi mogel vstopiti. Naslednje leto je rekel, da ne gre na taborjenje, če gre tudi Zidarka. (Smeh.) Ponosna sem, ko vidim, da sta tudi najini hčerki takšni mali borki.
Pomagati tistim, ki ne zmorejo, je še danes izjemno pomembno poslanstvo moje odvetniške pisarne. Ravno zato smo z Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje pred dobrim letom začeli izvajati projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč in do danes pomagali že več kot 350 socialno najbolj ogroženim družinam, brezplačno pravno svetovanje pa ponujamo v Ljubljani, na Ptuju, v Murski Soboti in Slovenj Gradcu.
Že pri dvaindvajsetih letih ste diplomirali. Vsak bi mislil, da ste bili vedno vestna deklica.
Ha ha, kje pa! Rada povem, da to sploh ni res! Da morda malo razbremenim tiste starše, ki mislijo, da so njihovi otroci nujno na poti v težave, če jim kdaj zaškripa. Osnovno šolo sem naredila dokaj zgledno, potem pa sem prišla na gimnazijo, kjer sem imela že ob koncu prvega letnika dva popravna izpita. Najbrž letnika sploh naredila ne bi, če ne bi vmes v pravem trenutku odločno posegla mama. Začela sem se učiti, večino ocen popravila, ostala sta mi dva popravna izpita, ki pa sem ju prav tako naredila. Na koncu sem maturo opravila z odliko.
Ko sem prišla na pravo, sem doživela popolno transformacijo. Študij mi je bil zelo zanimiv in rada sem študirala. Hitro sem diplomirala. Ampak veste, nisem imela tistega t. i. študentskega življenja. Že med študijem sem delala v mamini odvetniški pisarni. V nekem trenutku sem zapopadla tudi idejo, da bi postala voditeljica pogovornih oddaj, na RTV celo opravila avdicijo in šla na šolanje. Potem pa sem izvedela o sebi nekaj zanimivih dejstev, ki mi do takrat niso bila znana. Da imam recimo govorno napako, da sesljam in da sem za televizijo absolutno predebela. Je bilo nekaj kar bizarnih prigod, ja. Kakor koli že, želja po TV-karieri me je kar hitro minila; z govorno napako in fizično neprimerna za pred ekrane sem se bolje znašla v drugem poklicu.
V odvetniškem svetu vam je hitro uspelo.
Nekateri bi rekli, da prehitro. Odvetništvo v Sloveniji ima svoje nenapisane zakonitosti, razdeljene vloge in predsodke, ki – nekdaj še toliko bolj – niso naklonjeni mladim svojeglavim ženskam. In tudi zato sem doživela kar nekaj polen pod noge.
Najprej so rekli, da se je to zgodilo zavoljo mame odvetnice, potem zavoljo moža Gorana. Kako vam je uspelo privabiti tako prepoznavne stranke tako hitro?
Zagotovo tudi zaradi mame in zaradi Gorana. Pa ne zato, ker sem zaradi njiju dobila stranke ali finančno podporo. Brez mame me ne bi bilo, naučila me je ogromno. Naučila me je, kaj pomeni biti odvetnik. Predvsem pa sem v otroštvu spoznala, da je to delo, s katerim hodiš spat. Tudi od Gorana sem se ogromno naučila. Pa vendar je bilo to, da sem začela zastopati prepoznavne ljudi, bolj povezano s specifičnim področjem, s katerim sem se začela ukvarjati na začetku odvetniške kariere, kot s kakšnimi drugimi vplivi.
To je bil čas nastanka Direkta, ko je ena od žrtev njihovega pisanja iskala pravno pomoč. Priporočili so mene, »hčerko od Barice«, kot so mu rekli, ker ga nihče drug ni hotel vzeti. Uredili smo začasne odredbe, k meni je prišel Boštjan Penko, ki je prav tako tožil Direkt. Nato pa me je prek skupnega znanca našel tudi Janša, kar je bil zagotovo velik korak v prepoznavnosti pisarne. A vedeti morate, če za mojim delom ne bi stalo veliko truda, volje in študija, ne bi bilo zgolj zaradi ene znane stranke bistvenega uspeha. Počasi sem začela graditi pisarno. Pred šestimi leti sva bila dva, danes nas je zaposlenih 16. Usmerili smo se, ob klasičnih, tudi precej v nova področja prava, v digitalno pravo, konkurenčno pravo, skladnost poslovanja, specifične odškodninske postopke … Iskali smo primere, pri katerih se lahko res angažiramo in razmišljamo bolj sveže, nekonvencionalno.
Vi niste zrasli z občutkom apriorne avtoritete, a večina je drugačna. Počasi postajamo amerikanizirana družba, kjer so odvetniki strah in trepet. Tudi vas se tu in tam ljudje bojijo, čeprav vas ne poznajo. Pa vi, vseeno nimate kdaj malce drugačnega občutka, ko pred vami sedi vplivna stranka?
Odgovor je preprost: nimam ga. Prej sem govorila o avtoriteti, to je eno, spoštovanje pa nekaj drugega. Vsako stranko toliko spoštujem, da ji želim ponuditi najbolj kakovostno storitev, in to je vse. Vedno pravim, da se pametni vodje oborožijo s svetovalci, ki si upajo povedati resnico. Samo bedak potrebuje prikimovalce. Veste, imam samo eno pot, svojo. Z nje sem imela v svoji karieri večkrat priložnost izstopiti. A nisem. Vedno sem vedela, da lahko ohranim svojo integriteto le tako, da ostanem svoja in zvesta temu, kar verjamem, da je človeško in strokovno prav.
Med znanimi strankami je veliko takšnih, katerih osebna prepričanja se globoko razlikujejo od vaših. Kaj takrat?
Ne ukvarjam se s tem, kdo je tisti, ki ga zastopam, kaj si o njem mislijo drugi, kako se bo na to odzvala javnost. To za odvetnika ne sme biti merilo presojanja, koga sprejme za stranko in koga ne. So pa stvari, seveda, ki so zame nesprejemljive in jih zaradi vsebine ne bi želela nikoli zagovarjati. Če bi nasproti mene sedela oseba, ki je obtožena človeško zavržnih dejanj, je nikakor ne bi želela zastopati. Ne bi mogla biti profesionalna. Nikoli ne bi mogla zagovarjati pedofila, na primer.
Veliko se je govorilo o tem, da sta imela z možem Goranom Klemenčičem, ko je bil še vodja KPK, tihi pakt. Težko je verjeti, da nista govorila o podrobnostih svojega poklica, vendar so poskusi insceniranja zgodb zelo zanimivi.
Bili so ljudje, ki so prišli pod drobnogled protikorupcijske komisije in so začeli iskati odvetniške storitve v naši pisarni, da bi lahko na neki točki ravno to v javnost lansirali kot diskreditacijo najinega dela. Še dobro, da sem to zgodaj zaznala, in sicer že pri prvih klicih, ki so se mi zdeli rahlo nenavadni. Vse morebitne stranke sem nato skrbno preverila in seveda sporne zavrnila.
Takšno početje je odsev tega, kje živimo, in dokaz, da je v naši mali Sloveniji skorajda nemogoče, da bi drug ob drugem funkcionirala dva človeka, kot sva midva, ne da bi se namigovalo na nepotizem in korupcijo. Jaz sem bila za mnoge imenitna tarča, s pomočjo katere bi lahko uničili moža. Poglejte samo Borisa Popoviča; 14 dni pred zaslišanjem pred komisijo je vložil krivo ovadbo zoper mene in s pomočjo svojih spin doktorjev poskušal diskreditirati ne samo mene, ampak tudi Gorana in komisijo. Stvar kulture, kaj naj rečem. V mnogo družbenih podsistemih nam vlada mafija, ljudje, ki ne zbirajo sredstev. Ko enkrat to spoznaš, te spreleti srh; toliko bolj, ko uvidiš, kako daleč so pripravljeni iti.
Zastopate podjetje, ki ga je finančno povsem uničilo »prizadevanje« le enega človeka. Zakaj je takšnih »junakov« v Sloveniji vse več?
Pojav razpada vrednot je opazen povsod v razvitem svetu. Tudi v Ameriki in Zahodni Evropi so se zgodili siemensi in enroni in številni drugi korporativni škandali. Bistveno vprašanje je, kako se družba na to odzove. Ali hitro in učinkovito sankcionira take prakse in posameznike izloči iz socialnega življenja ali pa ti ljudje, ker jih je toliko, oblikujejo skupen, izjemno močan socialni krog, ki pomembno vpliva na to, ali se bodo procesi očiščenja dokončali? To drugo se, ne zatiskajmo si oči, danes dogaja v Sloveniji.
Na kazenskem področju se je marsikaj premaknilo, organi odkrivanja in pregona, ko gre za gospodarski kriminal in korupcijo, delajo bolje in več; tudi sodišča so spremenila prizmo presojanja kazenske odgovornosti. V primerih uveljavljanja odškodninske odgovornosti članov uprav družb pa premika še ni. Sodna praksa se oblikuje počasi in pogosto premalo pogumno. Smo na prelomnici, ko lahko samo čakamo, v katero smer bo šla. Od tega bo odvisna tudi prihodnost Slovenije; naslednjim generacijam menedžerjev moramo pokazati, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Kazen pa ne sme biti samo kazenskopravna; prav je, da razumejo, da s škodo, ki so jo povzročili z neskrbnim ravnanjem v družbi, odgovarjajo tudi civilno, s svojim premoženjem. In da se zavedamo, da to niso zločini brez žrtve, ampak ima njihovo ravnanje katastrofalne posledice za zaposlene in njihove družine, v primeru javnih funkcionarjev pa vplivajo na integriteto funkcij in nezaupanje ljudi v sistem. Če zdravnik ravna neskrbno in naredi napako, zanjo odgovarja; to vsi pričakujemo in zahtevamo. Če pa nekdo, ki vodi in upravlja družbo z več tisoč zaposlenimi, družbi povzroči škodo, je žal še vedno skoraj nemogoče doseči, da zanjo tudi odgovarja. To preprosto ni prav.
A danes ni problem v tem, da ne bi bilo dovolj dokazov koruptivnih dejanj posameznikov, problem je tudi v ljudeh, ki si zatiskajo oči in s tem ravno njim ponujajo družbeno priznanje.
Slovenijo bomo ugonobili samo Slovenci, nihče drug. Če smo tako neumni, da dovolimo in sprejemamo diskurz »Murgel« in »teorij zarote«, to, da dejstva ne štejejo več... Kaj naj rečem? Vsak bi moral vedeti, da to pomeni zapiranje možnosti lepšega življenja našim otrokom. Preprosto. Dokler bomo dovolili, da nas razdvajata dva človeka, dokler bomo skočili vsakič, ko slišimo »Hej, brigade« ali »domobranci« (namesto da bi se ustavili in se vprašali, kako bo ta cirkus vplival na našo prihodnost), ne bo nič bolje.
Eden najbolj pomembnih politikov osamosvojitve in obdobja, ki je sledilo, je ključno prispeval k temu, da danes noben razumen človek ne gre več v politiko. Postala je polje, kjer je dovoljeno vse, kjer ljudje, ki opravljajo nepolitične funkcije, ne morejo delati, polje, na katerem poslušaš o svojih stricih, tetah, očetih, kot da so vsi vpleteni.
Jasno je, da jih boš, če boš v politiko vtaknil prst, dobil po buči. Tako sem tudi jaz »izvedela«, da je moj oče komunistični kradljivec, sestra da bo vplivala na evropsko sodišče za človekove pravice, moževa oče in mati pa nista Marija in Jože, delavca iz Žirov, temveč tista Klemenčiča, ki sta privatizirala Triglav. Nič več ni svetega.
Niti o pravih temah ne govorimo več. Med pripravami na volitve ne izvemo nič o programih zdravstvene reforme posameznih strank, ne izvemo nič o reformi izobraževalnega sistema, javne uprave, reforme pridobivanje sredstev iz EU. O ključnih temah naše prihodnosti se ne sliši!
Živimo v resničnostnem šovu, v katerem novinarji tekajo od enega politika do drugega in snemajo manipulativne izjave, v ozadju pa se vse dogaja. V ozadju nam bo zdravstveni sistem povsem razpadel, a se z njim nihče ne ukvarja, šli bomo čez drugo privatizacijo in glavna tema ni transparentnost teh postopkov. Vse to je v resnici predvsem zelo zelo žalostno. Verjamem, da bi se dalo drugače.
V krizi se vedno omenja enega (ali skupino), ki bo v tej norišnici napravil red. Zdaj se govori o ženskah in njihovi »zveličavni« vlogi v novi družbi. Vas se rado izpostavi po spolu, ko je treba govoriti o kvalitetah v smetani slovenskega odvetniškega življa. Pa vendar – je to, da ste ženska, bistveno?
Išče se odrešenik. A žal se lahko odrešimo samo sami. V to kategorijo sodi tudi glorificiranje ženske vloge v politiki.
Ženske smo super. To je jasno, čisto antropološko je to razloženo v knjigi, ki mi jo je zadnjič malo za šalo, malo zares podaril mož – The end of men, and the rise of women. Vloga žensk v družbi je bila včasih povezana z žensko fizično šibkostjo in dejstvom, da me pač lahko rojevamo otroke. Zdaj ko moških ne potrebujemo več, da lovijo in prenašajo bremena, in ko je popolnoma običajno, da se ženske šolajo in opravljajo najbolj zahtevne poklice, postajamo vedno bolj enakopravni, pri čemer v povprečju me zmoremo nositi več bremen naenkrat. Težko je govoriti o moškem in ženskem načinu delovanja danes, ko so moški vedno manj moški, ženske pa vedno bolj moške. Takoj ko rečeš moški, misliš tiste prave dedce, ki so bili odločni, modri, strateški, ki imajo »cohones«, kot bi se reklo. Ne tega, kar bodo žal že moje hčere prepoznale kot opis moškega. Jaz temu pravim Justin Bieber generacija.
Za to, da bo ženska uspešna v politiki, mora biti najprej moški v, lahko bi rekli, antičnem pomenu besede in to nadgraditi s tistim, kar pa imamo še danes samo ženske.
Govorim o črno-beli strukturi ženskega in moškega spola.
Dobro, pa poglejmo Alenko Bratušek. Dejstvo, da je ženska, nima prav posebnega pomena. To, da je po sili razmer postala predsednica vlade, je bil bolj problem kot rešitev. Zakaj? Zato, ker so ji na ta položaj pustili iz preračunljivosti in verjetno tudi v veri, da bo kot ženska laže vodljiva. V tem primeru je ženska na tako visokem političnem položaju bolj znamenje šovinizma kot pa moderne družbe. Šele s svojim ravnanjem na in po kongresu Pozitivne Slovenije se je v mojih očeh osamosvojila in lahko zdaj deluje kot avtonomna ženska v politiki.
