Za setev korenja na njivi so vsako leto poskrbeli zgodaj in seme pravočasno položili materi zemlji v skrb. Posejali so ga že v zimskih mesecih, februarja ali na začetku marca, največkrat kar na počez, po s snegom prekritem mladem žitu, ječmenu ali zgodnji pšenici, ki sta najprej dozoreli. Malokdaj je bilo posejano v vrste, ki so si jih naredili s črtalom, da se je lepo poznalo, kje tečejo vrste, sneg pa je seme s taljenjem potegnil ravno prav globoko v prhko in od zimske zmrzali razrahljano zemljo. Potem vse do žetve s korenjem ni bilo skrbi. Na pomlad je vzklilo med žitom in čakalo na svoj čas. S setvijo neposredno v žito so pridobili tudi nekaj prostih površin, kamor so lahko sejali druge kulture, ki jih ni zasedlo korenje. Prav tako so se pobrigali za vsakoletno novo seme in ga skrbno vzgojili iz izbranih korenov, ki so zrasli prejšnje leto.
Težko in zamudno opravilo
Ko je žito dozorelo in se po žetvi umaknilo z njive, so mlade rastlinice korenja dobile prosto pot za rast, ki so jo dodatno spodbudili toplo sonce in prve poletne padavine. Da bi korenje pridobilo še več prostora in napredovalo v rasti, ga je bilo treba opleti ostankov žitnih bilk. To pa je bilo težko in zamudno opravilo, ki so ga večinoma opravljale ženske. Zanj sta gospodinja in gospodar nagovorila vse sosede in sorodnice naokoli, da so jim priskočile na pomoč. In potem se je začelo zamudno puljenje ostankov strnišča in zeli v njem ter osvobajanje mladih rastlinic korenja.
Kadar je bila strn prenizko požeta, so se hudovale na žanjice, saj so jim s tem otežile pletev
Starejše ženice, ki jim je čepenje in klečanje na kolenih povzročalo težave, so si pod kolena in zadnjo plat polagale kose starih oblačil, zgnetene v blazino, da so si olajšale utrujajoče pritlehno delo in se med pletvijo počasi pomikale po njivi. Več rok je plelo, bolje je bilo, delo je vidno napredovalo in strnišče so kar hitro oplele, korenje pa je bilo razrahljano, in če je bilo še dodatno zalito s toplo poletno ploho, je raslo naprej. Slabo pa se je pisalo tistim, ki so se lotili dela sami. Takrat je na njivi ves mesec neutrudno plelo le par rok, kar se je v jeseni poznalo pri količini pridelka, ki se je močno razlikovala od tiste, oplete na začetku, in tiste na koncu dela.
Včasih se je med dekleta in žene na njivi vrinil kak moški, ki so mu naložile predvsem skrb za odnašanje izpuljenih ostankov strni in plevela na rob njive, hkrati pa je poskrbel, da so dobile pijačo, ko jih je zažejalo. Na njivo so jo prinesli v muzani, lončenem vrču, ki so jo do vratu zakopali v zemljo, da je ostala čim dlje sveža, čeznjo pa poveznili koš ali razprli velik črn dežnik, kadar ni bilo druge sence. Njegova naloga je bila tudi, da jih je med enoličnim delom kratkočasil z razpredanjem o vsakdanjih dogodkih, kar je vestno izpolnjeval. Včasih je pogovor obrnil tako, da je lahko kakšni mladenki pihal na dušo, in če je pogovor čez čas postal resen, so vlekli na ušesa prav vsi in skrivoma opazovali, kako se bo končalo. Ko so ju potem na večer zalotili v sladki pregrehi, je zarentačil: »Mejdunej, a tako, tukaj vas je toliko, korenje na njivi pa naj plevem sam!«
Pozabljeni težki trenutki
Če je bila letina dobra in je korenje obilno obrodilo in na jesen napolnilo klet, so bili pozabljeni tudi vsi težki trenutki. V današnjem času zlepa ne boste več ugledali tako opletega in na jesen lepo odebeljenega korenja na njivi, ker tega nihče več ne počne. Včasih pa so zgolj z delom pridnih rok pridelali debelo korenje, ki je rumeno odsevalo na njivi, ko je izpuljeno in zloženo v vrste čakalo, da ga odpeljejo domov.
