Pri romunski Dacii, ki je v lastniškem naročju francoskega Renaulta, morajo biti zadovoljni: dacie gredo dobro v promet tudi na zahodnoevropskih trgih, tistih, ki se zanje menda ne bi smeli zmeniti. Velja tudi za sandero, petvratno kombilimuzino, ki se v pretreseni evropski avtomobilski svet pelje nekoliko drugačna, prenovljena.
Zgodba o Dacii je znana, naj jo na kratko ponovim. Ko je tovarno kupil Renault, so se v romunskem Piteštiju začeli rojevati avtomobili, ki naj bi bili tehnično in cenovno primerni za manj razvite (beri: srednje- in vzhodnoevropske) trge. Zgodilo se je drugače, dacie so tržno dovolj uspešne tudi v Nemčiji in še v katerem drugem zelo razvitem evropskem avtomobilskem prostoru. Razlog ni skrivnost: razmerje med ceno in kakovostjo je premamilo tudi bogate zahodnoevropske kupce. Uspeh, ki si ga pred leti nihče ni upal napovedati niti v najbolj prijaznih sanjah.
Tudi v usnju
Tokratna prenova sandera je opravljena zelo previdno, skoraj nevidno. Zunanja podoba se bo zdela drugačna zgolj tistim, ki ta avtomobil prepoznajo v temi. Nekako v tem slogu je opravljena tudi prenova notranjosti, čeprav je sprememb morda nekaj več: armaturna plošča je sodobnejša, zdi se, da so uporabljeni materiali kakovostnejši. Spremenili so stikala in da sandero ne bi bil zgolj za manj zahtevne, si lahko omisliš sedeže, delno preoblečene v usnje! Za doplačilo ponujajo tudi parkirne senzorje, kar ni odveč, servovolan je serijski, kar je tudi dobro (in pričakovano). Tovarna pravi, da je avto tudi bolje zvočno izoliran, spremenili so še podvozje, kar se zdi pametno. V različici stepway (to je izvedenka, ki naj bi bila bolj terensko primerna) je avto za dodatnih 40 milimetrov odmaknjen od tal in ima povrhu 16-palčna kolesa. V osnovnem paketu ambiance dobiš ob vsem drugem tudi stabilnostni ESC, štiri zračne varnostne blazine, klimatsko napravo, daljinsko zaklepanje in drugo. Več ponuja paket laureate (radijski sprejemnik s CD-predvajalnikom, potovalni računalnik, električni zunanji ogledali). Kljub vsemu gresta Dacia in sandero po poti, ki jo poznajo drugi – marsikaj je na voljo za doplačilo. Tako je mogoče dokupiti tempomat za 150 evrov, celotno oblazinjenje iz umetnega usnja stane 600, boljša navigacija pa od 400 do 500 evrov.
Cena ostaja adut
Motorna ponudba je precej znana: dva bencinska in dizelski motor ter različica na utekočinjeni naftni plin (LPG). Dizelski agregat ima 1,5 litra in 55 kW/75 KM ter šteje s povprečno porabo (tovarniški podatek) 3,9 litra za najvarčnejšega. Začetni bencinski stroj z gibno prostornino 1,2 litra zmore 55 kW/75 KM. Različica LPG doseže prav tako 55 kW/75 KM, povprečna poraba naj bi bila 7,5 litra, vendar je cena tega goriva ta hip še vedno zelo ugodna. V sanderu ponujajo tudi bencinski trivaljnik TCE z gibno prostornino 900 kubičnih centimetrov in 66 kW/90 KM. S tem motorjem naj bi bil sandero najhitrejši (169 km/h) in tudi najiskrejši (11,1 sekunde do 100 km/h), a vendarle še zgledno varčen (5,3 litra). Vsaj na papirju.
Sandero, nekdaj podcenjevani avto iz Piteštija, seveda ni zastonj, je pa njegova cena vendarle adut: različica 1,2 stane 7790, izvedenka LPG 8500, trivaljni TCE 8400 in dizel 9790 evrov. Če bi bili časi drugačni, kot so, bi si upal zapisati »navali narode«, tako pa ...