Vodja poslanske skupine Nove Slovenije ima na omarici v svoji pisarni rek Malcolma X: »If you don't stand for something you will fall for anything.« (Če za ničimer ne stojiš, potem padeš na vse.) Verjame v Boga, ki je njegova opora, a pravi, da je v marsikaterem ateistu včasih več poštenosti kot v versko blaznem človeku. Tridesetletnik, rojen konec julija, lev. V horoskope sicer ne verjame, a meni, da je ravno zaradi svojega znamenja zaščitniški.
No, lev je tudi kralj živali. Težko zdrži na drugem mestu. Vi tudi?
(Se nasmehne.) Očitno imam tudi malo te lastnosti. Vedno težim k temu, da bi bil še boljši, da bi osebnostno rasel. Sicer pa v horoskope ne verjamem.
Nedavno sem prebrala misel znanega imunologa Ihana, ki je povedal, da je glavno merilo uspeha vseh generacij usoda današnjih tridesetletnikov. Da so senzor, ki v realnem času kaže prihodnost države, ki jo imamo. Vi ste prav ta generacija.
Bi se strinjal z mislijo. Nekdanji gimnazijci razreda 4. a, ki smo se skupaj šolali v Kamniku, se enkrat letno dobimo na pici. Vem, s kakšnimi težavami se spopadamo tridesetletniki. Prepričan sem, da bo Slovenija padla ali zrasla na tridesetletnikih. Pa ne govorim o sebi, temveč na splošno. Med sošolci vidim veliko pesimizma, tudi obupa; tisti, ki so sposobni in imajo ogromno znanja, odhajajo v tujino. Iz našega razreda so šli že trije. To so znamenja časa. Bo tudi naša generacija popustila starim konfliktom ter bo država tonila še globlje ali pa bo naša generacija ustvarila boljše priložnosti? Prav mi se najbolj želimo premakniti naprej. Prihodnost Slovenije je najbolj odvisna od tega, kaj bomo naredili mi, tridesetletniki.
Medijsko ste prepoznavni po diskurzu, da je treba zgodovino pustiti zadaj. A vse težave, s katerimi se spopada generacija tri desetletja starih, so rana preteklih poškodb. Razložite mi natančno, kako pokopati, hkrati pa živeti s posledicami.
Na zgodovino ne smemo pozabiti, ne sme pa biti prihodnost talec preteklih dogodkov. Osnovna civilizacijska norma je, da si dostojen pokop zaslužijo vsi, ni pomembno, kdo so in kaj so počeli leta 1945. Še zdaj nismo dostojno pokopali številnih žrtev izpred sedemdesetih let, kar v narodu pušča rane, posledici pa sta nezmožnost osredotočanja na prihodnost in stalno oziranje v preteklost.
Moja generacija je imela privilegij, da je začela prvi razred obiskovati v Jugoslaviji in ga končala v samostojni Republiki Sloveniji. To je prednost, saj z zgodbami iz socializma nismo obremenjeni. Bojim pa se, da skušajo našo generacijo – generacijo, od katere se pričakuje, da v Sloveniji nekaj naredi – prepojiti s starimi koncepti in konflikti.
Če želimo narediti korak naprej, moramo stopiti iz začaranega kroga. Bolečine za izgubljenimi starši, brati in sestrami so na vseh straneh neizmerne. Skupno vsem žrtvam vojne pa je, da so vsi naši, zato se moramo nehati obtoževati, kdo je bil v vojni na bolj pravi strani.
Naj se vaše besede pozlatijo. A sami niste značilen predstavnik svoje generacije. Večina mladih danes, če si za pomoč vzamemo statistiko zaposlovalne politike, nima možnosti za polnokrvno življenje; krediti (če imajo zanje sploh pogoje), honorarne zaposlitve (ali niti te ne), otopelost ... Nikakor dobre možnosti za poseganje po vrhovih.
Imam se za značilnega tridesetletnika z vsemi težavami, ki spadajo zraven: kako do lastnega stanovanja, kako ustvariti družino, kako jo vzdrževati, kako vzgajati otroke. Za pravičnejšo družbo moramo vsem omogočiti enak izhodiščni položaj. Danes se zdi, da mladi tega nimajo. Nekaterim je vse prineseno na pladnju in lahko hitro napredujejo, drugi se morajo vsak dan znova spraševati, kaj bodo dali na krožnik, kaj bodo oblekli. In razlike se žal samo še poglabljajo. Za nas, ki smo v politiki, mora biti reševanje tega problema na prvem mestu.
O sebi lahko trdim, da mi na politični poti ni bilo nič podarjeno. Vse, kar sem dosegel, je plod lastnega boja. Saj vem, da vas najbrž ne zanima, a vseeno vam povem, da nisem imel prav nobenega strica iz ozadja. V stranki sem opravil vso pot od prostovoljca, ki je lepil plakate, do člana občinskega odbora, člana sveta, izvršilnega odbora. Nobene stopničke nisem preskočil. Številni poslanci padejo na funkcijo »po nesreči«. Pač kandidirajo na določeni listi in so izvoljeni. No, jaz sem garal, sem pa imel ob volitvah tudi nekaj sreče, kar pa pomeni samo to, da vsak glas šteje. Rezultat je bil tako tesen, da so štirje glasovi v mojo korist odločili o moji izvolitvi. Včasih delo žal ni vse, včasih potrebuješ tudi srečo.
No, če ste kot fant lepili plakate, pomeni, da je vaša politična pot dolga že več kot desetletje. Zgodaj ste vedeli, da boste politik. Zanimivo.
Ja, res sem že zgodaj vedel, kaj si želim početi, kaj študirati. Nekateri so še v tretjem letniku gimnazije premišljevali, kaj je tisto pravo, jaz sem vedel: hočem študirati politologijo.
Je v mladostniško željo segala tudi ideja biti politik?
Oče je bil aktiven lokalni politik, gledanje poročil je bil vsakodnevni »obred«. Ko sem bil mulec, sem si čas do odhoda v posteljo »kupoval« tako, da sem hotel po risanki ostati pred televizijo in gledati Dnevnik. Ničesar nisem razumel, a spati nisem hotel. In oče je vsakokrat rekel: Lahko še bediš, če boš čisto pri miru in ne boš nič govoril. (Smeh.)
O politiki smo se doma veliko pogovarjali. Drugi so morda s svojimi očeti gledali nogometne in košarkarske tekme, jaz pa dnevna poročila. To so glavni razlogi, zakaj sem zelo kmalu vedel, da želim študirati politologijo in se ukvarjati s politiko.
Nekoč vam je oče menda rekel: »Delaj, kot je prav, ne bodi baraba.« Je res?
Ko govorim o sreči, moram omeniti družino, ki me je pri odločitvah nenehno spodbujala in podpirala. Če je ne bi imel, bi že davno obupal. S politiko sem se začel ukvarjati leta 2001 in imel do izvolitve nemalo »nesrečnih« zgodb. Kar nekajkrat sem kandidiral za kakšen položaj, a izvisel. In v takšnih trenutkih je ključna podpora družine. Vedno so mi stali ob strani. Ko sem bil leta 2011 izvoljen za poslanca in sem odhajal na prvo sejo v državni zbor, je oče rekel: »Sine, samo eno stvar si zapomni: delaj pošteno in misli s svojo glavo.« Tega se skušam držati. Najbolj nesrečen bi bil, če bi razočaral tiste, ki so me vse življenje najbolj podpirali. Tega res ne bi hotel.
Ima politika še vedno stik s stvarnostjo? Pa vi, se še zavedate odgovornosti do, med drugim, tiste družine štirih članov, na primer, ki je za vas dala »usodne« glasove za izvolitev?
Vsak politik vam bo rekel, da ni izgubil stika s stvarnostjo, da je ostal takšen, kot je bil. Pa bodiva bolj konkretna. Velika večina politikov, ki sede na položaj, zamenja številko mobilnega telefona, da jih prijatelji in znanci iz »prejšnjega« življenja ne morejo več doseči. Jaz tega nisem naredil, še vedno imam isto številko kot v gimnaziji. Zelo veliko politikov, ko pridejo na položaj, pozabi na težave običajnih ljudi in se osredotočajo zgolj na delo svojega ministrstva. V kabinetu se obdajo z ljudmi, ki do njih spuščajo samo pozitivne stvari, negativno pa je cenzurirano. Ko sem bil v mandatu 2004–2008 zaposlen v državnem zboru kot svetovalec za stike z javnostjo poslanske skupine, sem na lastne oči videl, kako lahko poslanci izgubijo stik s stvarnostjo. Značilno za tiste, ki postanejo prevzetni, je, da z drugimi kar naenkrat komunicirajo samo prek tajnice. Ali da na prireditve hodijo le, če imajo zagotovljen sedež v prvi vrsti. Temu, ko nekdo izgubi stik z resničnostjo in se prevzame, rečemo helijev učinek. Drugi primer je gospod, ki je imel v kabinetu osebe, ki so mu vsak dan prigovarjale, da boljšega človeka od njega ni. Znašel se je v svojem svetu, dokler ni doživel bridkega konca. Videl sem konkretne posledice, zato vem, kaj ni dobro.
Kroga prijateljev nisem spremenil. Z njimi se pogovarjam neposredno po telefonu, za posredovanje sporočil ne uporabljam tajnice. Vseeno mi je, ali na prireditvah sedim v zadnji vrsti. Ubogi so tisti, ki morajo svojo veličino dokazovati s sedežnim redom. Ne dovolim, da tajnica cenzurira pisma, ki pridejo v mojo pisarno. Poslanci NSi ohranjamo stik z ljudmi tudi tako, da najmanj enkrat na mesec ves dan preživimo na terenu.
Slovenci ne zaupamo več, še najmanj politikom. Ko je postalo jasno, da ste perspektivni in da lepljenje plakatov ne bo vaša dolgotrajna služba, se je zgodilo – kaj? So vas trepljali po ramenih ali bili nad vami razočarani, ker ste šli v politiko, kjer se znajde čuda nenavadnih primerkov?
Marsikdo mi je rekel: »Politika te bo pokvarila!« Takrat sem prijatelje prosil, naj me, če bodo videli, da se je to zgodilo, pocukajo za rokav in prizemljijo! Doslej se še ni.
Ko govorim z ljudmi, jim skušam dopovedati, naj ne padejo na floskulo, da so vsi isti. To je samo podpora današnjemu stanju. Nekateri so prišli v politiko, da bi se okoristili, drugi, ker bi si res želeli kaj spremeniti. Če je v vaši vasi 15 hiš in je kriminalec le v eni, niso vsi krivi. Eden je, vsi pa ne. Enako je v parlamentu. Tudi iskreni se najdejo tam.
No, dejstvo je, da moraš imeti dober želodec, če želiš spremljati sejo državnega zbora, kjer komunikacija poteka na ravni primitivnega ideološkega obračunavanja.
Veste, raven razprav v parlamentu je takšna, ker je »konkurenca« velika, poslancev je 90, prostora v medijih pa malo. Na televiziji si obsojen na izjave, dolge sedem sekund. In če se želiš zvečer videti v poročilih, moraš dati kratko in sočno izjavo, ki bo štrlela iz povprečja. Če tega ne narediš, ne obstajaš.
Vsako jutro pri zajtrku gledam CNN. Nedavno sem gledal oddajo o tem, da se republikanci in demokrati dolgo niso mogli dogovoriti glede proračuna. Neki analitik je rekel, da potrebuješ dva človeka na različnih bregovih, ki stopita skupaj in povlečeta z dobrimi zgledi, če želiš, da se država pomakne naprej. Za razvoj potrebuje zmerne politike, ki so sposobni dogovora. Koga pa volilna baza nagrajuje? Tiste, ki so nepopustljivi, radikalni in ostri. Zmerni so ali izdajalci ali omahljivci. Tisti, ki so na primeru ZDA vztrajali, da se dogovor ne sklene, so državi povzročili 23 milijard dolarjev škode, a jih je volilna baza nagradila. Kaznovali pa so tiste, ki so bili pripravljeni na skupni dogovor.
Podoben občutek imam v Sloveniji. Če si oster in nepopustljiv, je v redu, če si zmeren, si največkrat kaznovan. Zakaj bi potem katera koli politična opcija sklenila pomembne, vizionarske, za gospodarstvo pomembne dogovore, ki bi Slovenijo pomaknili naprej, če si tako ne zagotovijo podpore?
Greste še vedno vsak mesec k spovedi?
Se trudim.
Če vam je oče rekel, da ne smete biti baraba, kaj je potem predmet vaših spovedi?
Ljudje smo grešniki, celo papež ima svojega spovednika. Nekateri gledajo na Cerkev in vero ideološko, pragmatično, kot na subjekt, ki se bori samo za moč in denar. Nihče me ne sili, da verujem. Gre za mojo svobodno odločitev. Komur koli vera pomaga, da laže prenese križe in težave vsakdana, je to lahko samo pozitivno.
Kar pa zadeva spovedi ... No, gre za vsakdanje grehe. (Smeh.) Napuh, nečimrnost, pretirana ostrost v izjavah, včasih koga prizadeneš. Marsikomu se zdi spoved arhaični in nepotrebni ostanek, ki ne koristi nikomur. Zame je obračun s sabo in samoizpraševanje pred Bogom.
Menite, da se ljudje rodimo svobodni ali krivi?
Rodimo se »krivi«, torej v določenih okovih, ki nam jih nadene družba, in se vse življenje borimo za svobodo. Povsem svobodnega človeka ni in je ideal, h kateremu ves čas težimo. O svobodi se da govoriti ure. Menim, da je prizadevanje zanjo naše osnovno življenjsko poslanstvo.
Pa vi, ste že svobodni? Česa ste še krivi?
Včasih imam občutek krivde, da bi lahko naredil še več. Nikoli ni tako dobro, da ne bi mogli narediti več. Rad bi prispeval k temu, da bi slovenska družba postala bolj samozavestna in bolj pozitivna. Tako bo tudi svobodnejša.
