Kulturni minister dr. Uroš Grilc se rad prekopicuje po življenju. Tako je tekel pogovor z njim, tako je njegovo razmišljanje, tako se je ministrske funkcije tudi lotil. Idealistično. Tudi zaletavo, saj je čas za spremembe. In naivno. Za naivnega politika se tudi najraje označi. Za takega torej, ki je v teh ciničnih in blokovskih časih, v časih delitve na leve, ki jih usmerjajo stare energije, in nove leve in desne, ki se morda rešujejo starih energij, ostal optimist, predvsem pa prepričan o kakovosti slovenske kulture, njeni drznosti, njeni prebojnosti, njeni dostopnosti. In njenem dolgoročnem obstoju kot področja, ki je vtkano v vsa druga področja sodobne družbe.
Filozof ste. Pred leti sem spremljal gostovanje Slavoja Žižka, pri katerem ste zagovarjali doktorsko disertacijo, na programu HARDTalk na britanski BBC. Gostitelj Stephen Sackur je sicer z velikim zanimanjem spremljal Žižkov tempo misli, a ga je večkrat ujel na točki, ko je misel z začetka stavka do njegovega konca že negiral. Se to tudi vam dogaja, ko razmišljate o strategiji razvoja slovenske kulture?
Obstaja lep rek, da so resnično konsistentni ljudje samo mrtveci. Napake, spodrsljaji in zablode so nujni del nastajanja nečesa novega. Pri oblikovanju Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 smo z ekipo zavestno preigravali in preizkušali meje možnih in malo več kot možnih odgovorov na ključne zagate slovenske kulture. Če je želja po spremembi resnična, in ne le retorična, je določena stopnja zaletavosti nujna, nujna pa je tudi možnost napak. Pri tem se mi zdi ključno lastno napako prepoznati in se ne ujeti v branjenje lastnega ega, ki ima za posledico, da napake nosiš s seboj in jih zagovarjaš za vsako ceno. Prepričan sem, da moramo v naši državi na vseh področjih tako, z ustvarjalnostjo, javno razpravo in stvarnim pristopom, spreminjati politično kulturo.
Naredili ste program, ki je – kot ste dejali – tudi zaletav in idealističen. Na papirju se vse zdi možno, potem človek v vsakodnevnem delovanju seveda naleti na realnost. In se začne lomiti, iskati ravnotežje med ideali in realnostjo. Kako se spopadate s tem?
Z javno razpravo smo prišli do zelo kakovostnih rešitev, zdaj pa jih tudi uresničujemo. Samo v tem mesecu bomo uvedli dvanajst novih inštrumentov kulturne politike, kar priča o tem, da je rezultat še kako prizemljen in izvedljiv. Vse drugo bi bilo tratenje časa. Vendar čas umišljanja ni vržen stran, marveč je ključni del ustvarjalnega procesa. Iz izhodišča obče resignacije, ki vlada danes, je nemogoče razvijati kaj novega. Najprej jo je treba zlomiti. V kriznem obdobju, pri nenehnem spopadanju z vse manj proračunskimi sredstvi, so domišljija, ustvarjalna svoboda in drznost edina pot naprej. Kriza nas mojstri v iskanju drugih virov in novega orodja, ki bo izboljšalo položaj ustvarjalcev in povečalo dostopnost kulture za slehernega državljana. Glede tega smo prepričani o pravilnosti pristopa in moči kulture.
Aha?
Prvič, kultura je jedro ustvarjalnega procesa, ki presega ozko pojmovanje umetnosti. Menim, da bo v prihodnje na drugačen način v povezavi s šolstvom, turizmom in gospodarstvom pomemben akter družbenih sprememb. Drugič, intenzivno iščemo ukrepe, ki bi spodbudili razvoj kulturnih trgov in povečali zasebno vlaganje v kulturo. Zakon o enotni ceni knjige je takšen primer. Nima posledic za proračun, a bo na dolgi rok pripomogel k urejanju knjižnega trga in kupcem zagotavljal enako ceno knjige ne glede na kraj nakupa. To na dolgi rok v vseh dvanajstih državah EU, ki poznajo to ureditev, prinaša nižanje povprečne cene knjige. Ta teden parlament dokončno odloča o zakonu, podpora mu je zagotovljena z leve in desne. Podobne rešitve nas čakajo na področju filma in trga umetnin. Vemo, kako stanje bistveno izboljšati.
Slovenski prostor je zaradi majhnosti zelo svojevrsten in zato je kultura zelo odvisna od političnih odločitev. Kultura je od vseh nas, a vendar politični opciji drugače dojemata njen pomen in imata zaradi velikanske finančne odvisnosti vseh kulturnih dejavnosti od državnega proračuna nanj velik vpliv. Kako se je ta fenomen po vašem mnenju kazal med gospodarsko rastjo in kako danes, ko se nenehno krčijo sredstva za kulturno ministrstvo? Kot družba vendarle zorimo ali ne?
V slabem letu te vlade se kot družba predvsem čistimo usedlin preteklih političnih in gospodarskih zablod in v teh procesih nemara tudi zorimo. Ko bo kriza vsaj približno za nami, pa bomo morali vendarle skleniti nekakšno novo družbeno pogodbo: kakšna družba želimo biti, koliko socialna, usmerjena v razvoj, kako bo dostopno izobraževanje in koliko odprti bomo za ustvarjalnost. Danes smo v rahlo nevrotičnem položaju, saj se sklicujemo na ohranjanje javnega prostora denimo v zdravstvu, šolstvu in kulturi, hkrati pa ni z njim nihče zadovoljen. Ne le v kulturi, politična delitev na levico in desnico ostri svoje rezilo na napačnem koncu. To ni zgodba, ki jo danes potrebujemo, in ni zgodba generacij, ki prihajajo. Zdajšnja delitev levo-desno je del problema, in ne rešitev.
Med otvoritvenim govorom Borštnikovega srečanja sta dejali, da kultura nima slabe banke, kamor bi prenesla svoje težave. Premore pa ogromno ustvarjalnega naboja, prodornosti in iznajdljivosti. Kje se v teh viharnih časih kažeta njena prodornost in iznajdljivost?
Drugače od denimo Finske in Danske, ki sta majhnost in jezikovno zamejenost znali izkoristiti v prid razvoja kulture, tega pri nas do danes nismo bili sposobni. Ker je velik del kulturne produkcije na takšni ravni kakovosti in raznovrstnosti s pomočjo javnih sredstev, moramo z njimi ravnati strateško modro. Pri nas bodo javna sredstva vedno odločilna za odgovor na vprašanje, kako kakovostno, raznovrstno in dostopno kulturo bomo imeli. Celo na področjih, kjer je kulturni produkt tudi tržni, kot pri filmu. Od desetih celovečercev, ki so bili leta 2012 v redni distribuciji, nobeden ni nastal mimo javnega financiranja, kar je skrb vzbujajoče. Zasebnih naložb v kulturo je premalo, a vendar nas zlasti v zadnjem obdobju prav kultura preseneča z inovativnimi oblikami financiranja in organiziranja: medijske zadruge, crowdfundingi in coworkingi niso le bežni trendi, ampak so nastali kot opozicija sedanjim sistemom delovanja. Zlasti mlajši ustvarjalci se ne zanašajo več na avtomatično podporo struktur financiranja ali institucije. Tu velja izpostaviti zlasti oblikovanje, ki je pred silovitim razmahom in kjer se naši ustvarjalci že dolgo ne omejujejo več na Slovenijo, temveč so del globalnih gibanj in jih tudi soustvarjajo. V tem je z umetnostjo in kulturo povezana ustvarjalnost naenkrat ne le modni dodatek, temveč ključni element zelo širokega polja dejavnosti.
Na primer?
V gospodarstvu z visoko dodano vrednostjo, na primer pri arhitekturi in oblikovanju in pri razvoju kulturnega turizma, ki povezuje kulturno dediščino in živo kulturo, etnološko dediščino in gastronomijo. Oblikovanje hrane je denimo ta hip eno donosnejših oblikovalskih področij, procesni, komunikacijski in spletni dizajn so področja, ki se bodo razvila v še neslutene razsežnosti. Na te segmente smo bili premalo pozorni, razglasili smo jih za čisto stvar trga in jih izvzeli iz načrtovanja kulturne politike, s čimer smo kratkovidno ožili področje kulture.
V čem je glavni pomen gledališč na Slovenskem, obiskana so zelo dobro? So morda celo ključna za prenos dediščine iz generacije v generacijo, tudi tej, ki več komunicira po pametnih telefonih in aplikacijah kot s pogovorom?
Na področju gledališča smo Slovenci v evropskem merilu zelo visoko: 257 premier v enem letu in prek 2000 ponovitev ter blizu milijon obiskovalcev pričajo o zelo živahni gledališki dejavnosti. Poleg opere je to najbolj zahtevna in kompleksna umetniška dejavnost, v njej se prepletajo vsa področja ustvarjanja, zato terja kultiviranega gledalca. Tega ne nadomesti še tako pameten telefon. Nove tehnologije resda ne spreminjajo le vsebin, temveč predvsem navade uporabnikov, ki tudi kulturi prinašajo veliko prednosti, a intelektualne izkušnje obiska gledališča, baleta ali opere in tudi kina ne morejo nadomestiti.
Mladi igralci, tudi tisti najbolj nadarjeni, so v sistemu slovenskih gledališč finančno nagrajeni glede na leta, in ne kakovost; prepustnosti, ki jo ponuja bolj tržno okolje, torej ni, v svojem izražanju so zelo omejeni z jezikom in torej težko pričakujejo kariero v tujini. Kako gledate na to posebnost?
To ne drži povsem. Tudi med mladimi igralci so prvaki, denimo Marko Mandić, pa tudi kariera v tujini ni nemogoča, kot je lepo dokazal prav Marko. Res pa se prav v gledališču kaže, da ima slovenska kultura problem konflikta generacij. Javni sektor, ki bi po definiciji moral biti tisto najboljše slovenske ustvarjalnosti in dati priložnost najbolj ustvarjalnim in perspektivnim posameznikom, je tog. Razlogi so kompleksni. Spremeniti to dejstvo in odpreti polje mladim ustvarjalcem, pri tem pa ne zanemariti izkušnje starejših, je eden največjih izzivov za kulturno politiko v prihodnosti. Če kultura kot polje ustvarjalnosti ni nenehno odprta za nove pobude, ustvarjalce in prakse, potem je ogroženo njeno bistvo pa tudi kakovost. Zato smo mladim ustvarjalcem namenili zelo konkretne ukrepe in so naša prioriteta.
Katere?
Z evropskimi sredstvi se osredotočamo na zaposlovanje mladih ustvarjalcev v javnih zavodih in nevladnih organizacijah. Nedavno smo končali takšen razpis na področju likovne umetnosti, ki ŠKUC postavlja pred pomembno nalogo vzpostaviti mrežo galerij v državi in zaposliti osem mladih umetnikov. V prihodnjih tednih bomo izvedli razpis, s katerim se osredotočamo izključno na zaposlovanje mladih ustvarjalcev s področja sodobnega plesa, gledališča, knjige in filma za dve leti, nova evropska finančna perspektiva bo takšne programe obravnavala prednostno. Za samozaposlene umetnike bomo s februarjem uvedli inštrument kulturnih žepnin, od katerega si obetamo precejšno poživitev njihovega delovanja. V Nacionalnem programu za kulturo napovedujemo ustanovitev baletnega ansambla za mlade, izboljšanje socialnega položaja mladih novinarjev s plačilom prispevkov itd. Zaposljivost mladih je končno tudi na najvišji politični ravni pomembna tema, prostor ima ne nazadnje v prioritetnih usmeritvah evropske finančne perspektive 2014–2020.
Kako zelo je problematika, o kateri zdaj govoriva, povezana z omejenostjo trga? Mislim, starejših in dobrih tudi nima smisla nagnati, gre pa za kariere, ki trajajo nekaj desetletij.
Ravno zato je težavnost vsake resne reforme javnega sektorja v tem, da ne gre preprosto za odpuščanje ljudi in omejitve javne porabe sredstev. Z ustvarjanjem krča le še bolj zapremo prostor za nove ustvarjalce. V našem predlogu reforme javnega sektorja smo pozorni na oboje. Da odpiramo možnosti mladim in znotraj vsakega javnega zavoda zagotovimo določeno število pretočnih delovnih mest, a na drugi strani starejšim in manj angažiranim ustvarjalcem omogočimo vključitev v projekte, v katerih bodo lahko znanje in izkušnje s pridom uporabili kot mentorji. Trg dela v kulturi se bo tako pomembno spremenil in postal prožnejši.
Koliko trg/potrošniki kulture nagradijo kakovost in kaj storiti s kakovostjo v kulturi, ki je bila morda zaradi kompleksnosti v ihti današnjega dne prezrta? Kdo lahko oceni, da je bilo neko prezrto delo posebno vredno?
Vrhunska ustvarjalnost je gibalo umetniškega razvoja, esenca umetnosti, vendar pa jo je umetnost tudi pravočasno pripoznati. S tem izzivom se sooča vsaka doba, zgolj zgodovina pa pokaže, ali se je z njim soočila uspešno. Ne verjamem, da se kakovost in dostopnost kulture izključujeta. Odziv občinstva je brez dvoma pomemben, ne more biti edino ali prevladujoče merilo.
Kako bi opisali kulturno Evropsko unijo?
Najbolje jo opisuje evropski slogan »združenosti v različnosti«. Kljub številnim razlikam med kulturnimi politikami članic temelji kulturna EU na svobodi umetniške ustvarjalnosti, na spoštovanju intelektualne lastnine in vse bolj na tem, da se kulturo pripoznava kot pomemben vidik kakovosti življenja posameznika v vseh obdobjih.
Kaj vse je za vas kultura?
Polje brezkompromisne ustvarjalnosti, polje kritičnosti, refleksije in polje, kjer vedno znova odkrivamo meje človeškega duha. Čista svoboda duha.
Športni plezalec ste. In tudi navdušen gorski kolesar. Kateri del vaše osebnosti potrebuje gibanje navzgor? In kateri spust v dolino, in to ob obilici adrenalina?
Hm, zelo zanimivo vprašanje. Gorskokolesarski del moje osebnosti je tisti, ki se noče do konca sprijazniti z zakoni gravitacije, plezalski pa tisti, ki teži k vztrajnemu premikanju trenutne psihofizične sposobnosti. V obeh primerih je tisto, kar se premika, meja. Oba športa imata podobno filozofijo, oba sta ujeta v ljubezen do narave in oba prežemata veselje do življenja in dimenzija metafizičnega iskanja poti, ki jo je neprekosljivo opisal Nejc Zaplotnik.
Kako kot sodobni oče petih otrok usklajujete zasebno in službeno?
Ti dve sferi morata biti strogo ločeni, čeprav obe trčita ob absolutno mejo, čas. Otroci so zame največje bogastvo, z njim odraščam, dozorevam, se pogosto prepoznavam v njih in jim nehote skušam prenesti del sebe, čeprav se zavedam, da so samosvoje osebnosti. Kronično pomanjkanje časa nadomeščam z neutrudnim prizadevanjem za njegov čim boljši izkoristek in pristne družinske odnose. Upam, da sem uspešen, saj popravnih izpitov pri vzgoji ni. V tem je težava poklica, za katerega je Freud dobro vedel, da je eden od treh nemogočih poklicev.