Nagelj je ena od najstarejših gojenih rastlin, njegovo lepoto naj bi občudovali že stari Grki in Rimljani. Za svojega so ga vzeli delavci, ki ga nosijo v gumbnici, ženam ga poklanjamo ob njihovem prazniku. Bujni rdeči cvetovi, ki se sipajo čez gank, so ponos marsikatere gospodinje.
Upokojeno tajnico Cilko Šuštar je to cvetje tako prevzelo, da jih ne le goji na vrtu, ampak tudi ustvarja iz bombažne preje. Tako prepričljivo, da bi jih na daleč zlahka zamenjali za prave.
»Z ročnimi deli se ukvarjam že od nekdaj, a, saj veste, dokler so otroci majhni, je treba šivati bolj uporabne reči. Sinova sta strgala in prerasla veliko hlač, kupiti nove pa ni bilo tako preprosto,« se smeje vedno dobro razpoložena upokojena tajnica, ki je najboljša potrditev reka, da penzionisti nikoli nimajo časa.
Vešča uporabe šivalnega stroja se je lotila otroških hlač, trenirk, pletla je puloverje in brezrokavnike. Pozneje je tudi vnukinjama rada kaj sešila, pa seveda njunim punčkam. Cilkin vrt je bil in je še danes vzorno obdelan, tako da je zmeraj na voljo dovolj domače zelenjave, cvetje pa polepša dom.
Urno od petlje do petlje
Vedno v iskanju novih izzivov se je pred dvema letoma udeležila srečanja društva moravških rokodelcev in našla novo veselje, vezenje in kvačkanje. Najprej jo je navdušil rišelje ali beli vez, to je posebna tehnika vezenja, pri kateri na belo platno z belo nitjo vezemo vzorce, ki se izrežejo, tako da dobimo obšite luknjice. Najraje pa poprime za kvačko in živo rdečo bombažno prejo, iz katere čudežno nastajajo čudoviti cvetovi nageljnov. »V mladih letih sem se naučila kvačkati, vendar le nekaj osnov. Zato se česa zahtevnejšega nisem lotila. Nisem poznala znakov kvačkanja, tega sem se naučila šele zdaj, tako da lahko berem načrte za zahtevnejše izdelke. Kvačkam rože, punčke, res pravi izziv pa so nageljni,« pravi, sklonjena nad rdečo gmoto, ki počasi dobiva podobo cveta.
Takole na hitro se zdi, da petlje pod Cilkinimi rokami plešejo brez reda, a pozorni opazovalec hitro ugotovi, da cvet nastaja po natančno določenem načrtu. »Tako kot v naravi,« se nasmehne in zadovoljno poravna nekaj v vazi razporejenih nageljnov, pripravljenih za fotografiranje. Cvetovom doda zelena stebla in liste, vse skupaj poveže in na bel prt odloži nagelj, kot bi ga na vrtu utrgala.
»Kvačkanje od človeka zahteva natančnost in potrpljenje. Najprej se moramo naučiti osnovne petlje in branja načrtov. Ko to dvoje osvojimo, kvačkanje ni več težko,« pravi Cilka, ki je poleg tega dejavna še v nekaj društvih. Sodeluje v prostovoljnem gasilskem društvu Bukovica-Utik, v društvu narodnih noš in kočijažev Vodice, pleše v upokojenski skupini Plešoče žabce, s katero nastopajo v domovih za starejše občane, obiskuje delavnice za medgeneracijsko sodelovanje v centru za mlade Domžale, kjer je med drugim slikala z zemljo …
Vprašam, koliko ur ima Cilkin dan, da vse to zmore, ona pa zamahne z roko, češ, kaj pa je to takega, in za konec pove še zgodbo o harmoniki: »Štiri leta sem se učila igrati harmoniko samo zato, da sem lahko sestri zaigrala nekaj skladb na zabavi ob njeni sedemdesetletnici.«
