Pustil mi je, 
da gredo pesmi v življenje

V roke vzame velike krojaške škarje in z rezi v zrak udarja takt. Potem je tu še zvok potega loka po struni njene violine. Laura Zafred, najprej pevka, potem violinistka, nato skladateljica. Ženska polovica tandema Malunca. Njen prijatelj na kitari, Matic Smolnikar, je kot ona kriv za nastanek ploščka Klaviature lastovk. Ne bi ga bilo, ploščka namreč, če ne bi obstajal Ciril Zlobec. Z njim se je vse skupaj tudi začelo. In z Lauro. Seveda.

Uglasbiti verze Cirila Zlobca je delo, ki se ga drznejo lotiti samo pogumni. »Ko sem prišla k njemu domov,« se na začetku malce sramežljivo spominja Laura, »me je čakal pri vratih dvigala. Morda sem se ga kar malce ustrašila, kaj pa vem. Prva stvar, ki se mi je vtisnila v spomin, so bile – knjige. Kar rasle so tam iz vseh kotičkov.« Zelo topel človek je sedel pred njo, je čutiti iz njenih besed, in na trenutke se je zasanjala v premišljevanje, kako bi bilo, če bi tam kar ostala, se pogovarjala s to neizmerno človeško globino. »Želela sem le poslušati to skladovnico znanja. Ta skupek življenjskih izkušenj, ljubezni do znanja, učenja. Ne znanja na hitro, temveč – znanja z veliko začetnico. Kar nisem se mu mogla načuditi. Iz njega je kar vrelo. Fascinantno.«

Pet let je nastajalo to umetniško delo. Za ustvarjanje glasbe si je treba vzeti čas, ve Laura. »Z vsako pesmijo sem rasla. Nisem se dotikala tem, ki jih zavoljo razlike v najini starosti (še) nisem zmogla podoživeti. Izbrala sem tiste pesmi, v katerih sem se našla.« In on? Ciril Zlobec. Kako je doživljal uglasbitev svoje poezije? »Niti za trenutek ni podvomil, vse mi je prepustil. Kar pustil je svojim pesmim, da gredo v življenje ...«

Tega ne bom nikoli pozabila

Ko sta se nekoč z Zlobcem pogovarjala o jeziku, mu je povedala, da najraje poje v slovenščini, v maternem jeziku. Četudi je za njo veliko nastopov, predstav in tujih govoric, ki jih je pospremila z glasom, še vedno najraje poje v slovenščini, ki jo, kot pravi, razume tudi njeno srce. »Res je, slovenščina je bližje mojemu srcu. Ko sem to nekoč povedala Cirilu, mi je zaupal, da sva si v tem zelo podobna. Tega ne bom nikoli pozabila!«

Plošček, ki je nedavno izšel pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija, je plod velike želje, da glasba ne bi bila en pol skladbe, besedilo pa drugi. »Mislim, da nama je uspelo, da se oboje čudovito prepleta. V vsaki pesmi nama je uspelo ujeti pravo atmosfero, in to mi neskončno veliko pomeni. Vsak dan sva se z Maticem dobila ob deveti uri zjutraj in do enajste na vso moč delala. Morala sva biti kreativna! Kajti potem sva vsak zase oddirjala po obveznostih. Izjemno osredotočena sva morala biti takrat, ko sva bila skupaj, da sva našla pravi izraz, pravšnje harmonije. Včasih se nama je zazdelo, da sva zadela, drugič spet, da tega projekta nikoli ne bova končala.

Divje je bilo, a hkrati tako zelo lepo. Ko se danes slišiva – in slišiva se skoraj vsak dan –, si pogosto rečeva, da pogrešava to skupno delo, kako čudovito je bilo, najlepše.«

Moja prva ljubezen

Spomine na kreativno obdobje njunih mladih življenj si bosta oba priklicala vsakič, ko bosta na odru oživila pesmi. In Laura, ko bo pogledala na svoj zid, na katerem so še vedno prilepljene počečkane note, s svinčnikom podkrepljene besede pesmi. In potem je tukaj še zvežčič, v katerem je skrbno na roko s pisano pisavo izrisano vse od začetka – do konca. »Kdor posluša posnetke najine glasbe, lahko zazna, da pa vendarle ni vse sterilno. Tako sva hotela! Iskala sva vse odtenke emocij in izrazov. Spraševala sva se, ali sva s Pobeglim otroštvom res ujela, kar sva hotela. Bo, kdor bo pesem slišal, tudi sam začutil, da mu je udarilo na tipke pobeglega otroštva? Bo!«

Kaj ste prej, Laura, violinistka ali pevka, je vprašanje, ki ne pusti niti trenutka premisleka: »Vedno sem vedela, da bom pela. Brez tega si nisem znala predstavljati življenja. Nikoli. Potem je prišla glasbena šola, in ker se je vpisala sestra, sem se morala še jaz,« pove v smehu. »Tam se je zaljubila v glasbo. Usmerili so me v violino, ki je postala moja druga ljubezen. Ja, violinisti smo precej potrpežljivi ljudje. Ta inštrument toliko zahteva od tebe, te vsega posrka, celega vzame. Moj odnos do nje, violine, se zelo spreminja. Če sem se v srednji šoli še iskala in jo na akademiji želela vreči skozi okno, danes čedalje pogosteje odprem škatlo, da začutim njen les in vibracije.« Ko je sama, si iz nje najraje privabi Massenetevo Meditacijo.

Izjemno prelomno zanjo (in njen glas) pa je bilo mentorstvo Darje Švajger: »Vsak potrebuje nekoga, ki verjame vanj. In najbolj je vame verjela prav ona. Učenje z njo me je zelo zaznamovalo. Ni bila samo moja glasbena učiteljica, temveč učiteljica življenja.« Ves čas pa je Laura predvsem – verjela. »Ne vem, kar zaupala sem, da se moram lotiti Zlobčeve poezije. Da moram tudi skozi trnje in ovire, da bom iz svoje iskrene ljubezni do poezije ustvarila nekaj lepega. Ne glede na vse. Zdaj si lahko oddahnem.«