Ko je lani poleti Tomo Križnar tudi na mojo elektronsko pošto poslal pismo o dogajanju na meji med severnim in južnim Sudanom, se je med priponkami znašla tudi fotografija z imenom »chopped in two parts.JPG«. Nekje v korespondenci se je znašel tudi pripis, da je grozna in da je mnogi nočejo objaviti. Če je kaj, česar Tomu ne manjka, je neposredno podajanje dogajanja v svetu, ki je nam kljub vsem podatkom tuj. Zelo tuj. Zato sem vedela, da v priponki ne bo zgolj podobe poljskega cvetja. Odprem fotografijo, jo gledam, v grlu se začuti kiselkastost, ki nastane, ko te začne siliti k bruhanju. Na sliki – sodim po oblekici – dekle? Eno, dve? Nekaj v dveh kosih v glavnem. Ležeče v travi. Drobovje na očeh vsem, nogi vsaka v svojo smer. Kje je začetek in konec telesa, se ne ve. In poljsko cvetje... V tistem trenutku k meni prihiti sin in računalnik zaprem s hitrostjo, ki prikriva veliko skrivnost. Ne, te slike nočem videti nikoli več! Oči se napolnijo s solzami, ki prinesejo olajšanje, hkrati pa slabo vest, ker mi je v življenju tako zelo lepo. Medtem ko še držim rob prenosnika in se pretvarjam, da poslušam, kaj mi govori lastni otrok, star toliko kot tista punčka, se zavem, da spadam v tisto skupino ljudi, ki ji je Sudan odvečen... Četudi nekaj mesecev kasneje pogledam uvod v film Oči in ušesa boga, kjer se posnetki slavja osamosvojitve mešajo z grozo istočasnega skrivanja v jarkih (kako silno moteče je, ko sta si zvok ognjemeta in umora tako podobna!) in iskanja kosov mesa razstreljenih, se mi začne ta svet gnusiti. Kako morem, se vprašam, vse videne podobe – kot vsakič znova – skriti v oddaljeni del možganov, kjer se odvijajo zgodbe površinskega sočustvovanja?

Ko se je prejšnji teden Križnar s svojim filmom neuspešno »boril« z berlinsko policijo in je eterična Angelina Jolie pripovedovala zgodbo vojne našega prostora, je Tomo poskušal opozoriti na nekaj, kar je občutno pretežko, da bi lahko zapopadli. Ker je stvarno. Tukaj in zdaj.

Opozarja na matere, ki jim režejo trebuhe, iz njih iztrgajo nedonošenčke in jih v zraku streljajo kot glinene golobe. Glinene. Golobe.

Medtem z nasmeškom srkamo rdeče vino, zatekla stopala potiskamo v salonarje, filmarji izjavljajo sramotne puhlice, svoje obraze nastavljajo v kamero – saj veste, tako povsem slučajno sem tukaj v kadru –, novinarji lažejo, ker hrepeneče udinjajo svoj poklic višji gledanosti, eni (še vedno) čakajo na svojih pet minut rdeče preproge ... Kdaj se je zgodilo, da je blišč toliko preplavil bedo, da je smrt otrok postala laž?

»Slika je bila – ne številka, ki je končno priklicala pozornost,« je lani poleti zapisal tudi Tomo. Ne podatek 16 mrtvih, ubitih ob vodnjaku in na tržnici v Kurchiju, ampak krvava podoba, ki so jo »Oči in Ušesa« prek satelita poslala Klemnu Miheliču v Ljubljano. Klemen pa naprej Julie Flint v London in Julie uredništvom vseh glavnih medijskih korporacij po svetu... Fotografija je bila tista, ki je prižgala luč v srcu teme.

Tudi jaz sem, kot on, najprej mislila, da pod grmom leži okrvavljena družina. Toliko nog ... A tam sta ovekovečeni »le« dve, ubita mlada žena, mati, ki se je oklepata dva otroka – prav tako ubita, razmrcvarjena, kot je sama. Slika ni kakovostna, motna je in stresena, nič nima z National Geographicom, lokalni fotograf Anus Kuku ni upošteval niti zlatega reza... Potem se zaveš, da ne gledaš dveh otrok. V resnici gledaš enega otroka … presekanega na dva dela. Punčka stara enajst let... Punčka, stara enajst let... Na afriški način je veselo poskakovala in se obešala na drog črpalke – mi odzvanjajo dobrega pol leta stare besede –, medtem je mati lovila vodo iz cevi v plastični kontejner … ko se je na nebu pojavil ruski antonov.

Odprite oči, odprite ušesa. Svet je bliže, kot si mislimo. Ni je bolj genocidne slave, kot je tista, ki se gradi s pogledi mimo. Kdaj se je zgodilo, da je blišč toliko preplavil bedo, da je smrt otrok postala laž? Kdo noče videti mater, ki jim režejo trebuhe, iz njih trgajo nedonošenčke in jih v zraku streljajo kot glinene golobe? Glinene. Golobe.