Čudovito septembrsko jutro na Ajševici. Na poligonu Kinološkega društva Nova Gorica pa dve pasjeljubki. Prva ljubiteljska, druga profesionalna, pravzaprav še veliko več kot to. Jerneja Ternovec je namreč s svojim labradorcem Carjem in ekipo vodnikov Društva reševalnih psov Nova Gorica, ki so jo sestavljali še vodja Gregor Žigon ter Davorin Bastjančič s psičko Zono in Igor Leban s svojim Asom, v češkem Žatcu pred kratkim postala nova svetovna prvakinja v iskanju pogrešanih v naravi. Iztočnic vsaj za kakšen manjši priročnik: o tem, zakaj nedoslednost in počlovečenje psom najbolj škodita, kako se zgolj s spremljanjem televizijskih epizod Šepetalca psom ne boš naučil in izvedel vsega o šolanju psov, ter o tem, da agresivnih pasem ni in da se psi ne rodijo agresivni.
Najprej čestitke novim svetovnim prvakom. Ste pričakovali zmago?
Na Češko pravzaprav nismo šli tekmovat, ampak smo si z ekipo Društva reševalnih psov Nova Gorica, s katero smo zmagali že na letošnjem državnem prvenstvu, bolj vzeli možnost predstavitve in nastopa v tujini. Obe prvenstvi sta se sicer precej razlikovali. Na državnem je vsak vodnik s svojim psom tekmoval posamično, trije najboljši iz društva so zatem sestavili ekipo; na svetovnem pa smo vsi trije vodniki s psi delali v skupini, ki jo je usmerjal vodja ekipe. Na treningih smo se zabavali. Videli smo, da iskanje pogrešanih psom ne bi smelo povzročati težav, vprašanje je bilo le, ali bomo vaje iz poslušnosti izpeljali tako, kot smo si jih zastavili. Mogoče smo bili tako uspešni tudi zato, ker je bilo vse zelo spontano. Tja ni šel nihče tekmovat, vse skupaj smo vzeli kot dober trening.
Kaj je največ prispevalo k uspehu – usklajenost vsakega posameznika s svojim psom ali enotnost ekipe?
Ključno je bilo delovanje skupine. Na izpitih in treningih si ponavadi sam, medtem ko pri iskalnih akcijah nastopamo skupaj, tako da se med seboj seveda poznamo. Največji izziv svetovnega prvenstva pa je bil, da smo se vodniki morali podrediti in poslušali vodjo. Podrediti se pa je pri ljudeh običajno največji problem. Nekaj težav smo imeli tudi s psi, saj so včasih odreagirali na povelje drugega vodnika. Pri takšnih preizkusih mora pes striktno poslušati le lastnika, drugače nastane zmešnjava. To se je pokazalo pri belgijski ekipi, ki je zelo dobro delala, a ko je eden od vodnikov odpoklical psa pri iskanju, sta k njemu prišla dva. Pes mora torej poslušati le svojega vodnika, vodnik pa vodjo ekipe. Tak način delovanja je zelo dober približek resnične akcije.
Kako je pravzaprav z razporeditvijo hierarhije v ekipi, ki jo sestavljajo trije vodniki in trije psi?
Na svetovnem prvenstvu smo delali v ekipi, tako da se psi niso ukvarjali drug z drugim, temveč so poslušali zgolj svojega vodnika. Ko tekmovanj ni in jih spustimo skupaj, pa se seveda kar hitro vidi, kdo je vodja.
Na prvi pogled se zdi pasji del ekipe svetovnih prvakov nadvse zanimiva druščina. Klasičnim predstavam reševalca pogrešanih v naravi pravzaprav ustreza le vaš Car. Je on vodja pasjega dela ekipe?
Včasih je res veljalo, da so bili reševalci bolj močni psi. Zdaj je med njimi čedalje več manjših in srednje lahkih pasem, ki se tudi lažje gibljejo. Če pogledamo Carja, ki ima 35 kilogramov, in Zono z 12 ali Asa z 18 kilogrami, lahko ugotovimo, da sta bolj primerna za gibanje v ruševinah in po težkem terenu v gozdu. Vodnik mora včasih tudi prenašati psa, zato so manjši in lažji seveda primernejši.
Hierarhija pa mora pri psih najbrž vedno obstajati.
V našem društvu je običajno tako, da psi inštruktorjev reševalnih psov nekako dominirajo nad drugimi. (Smeh.) Če je druščina zaključena, psi običajno zelo dobro vedo, kdo je v njej vodja. Torej mora biti tudi njegov pes vodja. Tak občutek imam velikokrat, mislim, da psi to hierarhijo spoštujejo. Pri tečajih je seveda drugače.
Vaš pes je Car.
In to v pravem pomenu besede. Zgodilo se je že, da so ga drugi napadli, a je on to popolnoma ignoriral in šel naprej. Zato ga v glavnem pustijo pri miru. Pridejo, ga povohajo, a nikoli ne pridejo z njim v konflikt. Je zelo carski. Res fenomen.
Vaš drugi pes, mlajši Fly, pa ni tak?
Fly je premlad in bi se rad še dokazoval. Kjer sva ločena in Carja ni zraven, ima včasih še kakšno idejo, da bi zarenčal na drugega psa. Ampak na srečo se največkrat drži mene. Ko pa je zraven Car, se postavi kar za njega, češ, bo že Car to rešil. Tudi doma vedno stoji za njim.
Nista nikoli konkurenca?
Borita se za pozornost. Tudi ljubosumna sta. Ko se ukvarjam z enim, drugi laja, in obratno. Med seboj sta se že rangirala in Car še vedno drži svoj položaj. Ne s pretepom, ampak s prostorom, ki ga ima na dvorišču in v stanovanju.
Ali kot izkušena kinologinja s skoraj 20-letnimi izkušnjami pri paru, ki ga sestavljata človek in pes, takoj opazite, kako je s hierarhijo oziroma kdo je vodja krdela, kot bi se izrazil svetovno znani Cesar Millan?
Že ko pes in njegov vodnik prideta na poligon, se vidi, kdo je vodja. Če pes trmari, je to že znak, da ne upošteva vodnika. Pri reševalcih je to mogoče opaziti pri vajah na daljavi, kjer je pes zelo oddaljen od vodnika, a ga mora vseeno upoštevati. Tam se vidi prava hierarhija in ali pes upošteva gospodarja.
Kako ste si pridobili spoštovanje psov?
Z doslednostjo. Pri psih ni sive cone, je belo ali črno. Nikoli ne sme biti tako, da en dan lahko skoči na kavč, ker je lastnik dobre volje, drugi dan pa ne. Prav z doslednostjo, ne pa s kaznovanjem, si ustvarjamo avtoriteto. Stvari, ki nam ustrezajo, nagrajujemo, stvari, ki nam ne ustrezajo, ignoriramo. Pes je živo bitje in bo naredil vse za pozornost. Najhujša kazen je izolacija, tako kot pri ljudeh. Če ustvarimo jasna pravila igre, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano, ga naučimo tudi pravilnega vedenja.
Je pomanjkanje doslednosti tudi največja napaka, ki jo ljudje zagrešimo pri vzgoji psa?
Zagotovo. Druga napaka pa je počlovečenje. Ne mislite, da se jaz s psi ne pogovarjam, vendar mora biti vedno jasno, kaj je dovoljeno in kaj ne. Pes mora nagrado vedno povezati s svojim vedenjem. Smo pa pri počlovečenju najbolj ranljive prav ženske.
Ali se današnji človek zna tako vživeti v potrebe in razmišljanja psa, kakor se je pes sposoben vživeti v človeška čustva in misli?
V zadnjih letih smo se precej približali drug drugemu. Ljudje drugače razmišljamo in tudi bolje vidimo čustvene in druge potrebe psa. Na tem, da gledamo v čustveno stanje psa, ne nazadnje temelji tudi njihovo šolanje. Pes se mora dobro počutiti, če hočemo, da se kaj nauči. Vsak, ki je inštruktor in dela s psi, seveda dela tudi s čustvenim stanjem psa.
Kako je s stresom pri psih? Ga je danes več ali ga le bolje prepoznavamo?
Mislim, da drži tisto drugo in da ga v preteklosti nismo znali razbrati. Pred 20 leti je veljalo, da psa pocukaš, če ne dela tistega, kar želiš. Odnehal bo, da ga ne bomo več cukali, da bo torej šel v prijetno stanje. Zdaj je ravno obratno: nagrajuj psa, ko je v stanju, ki ga želiš. Poskusi ignorirati, kar ni v redu. Če se bo dobro počutil, bo naredil vse, kar želimo. Nepravilno šolanje po drugi strani vpliva tudi na nelagodno počutje psov. Preden ugrizne ali skoči na človeka, pa bo zagotovo pokazal znake stresa. To so ponavadi zehanje, stresanje z glavo, praskanje. Torej stvari, ki jih počnemo tudi ljudje.
In vendar se zdi, da je danes pri psih veliko več nezaželenega vedenja.
Pes ima danes drugačno življenjsko okolje. Pred leti je živel zunaj hiše, na verigi, v pesjaku ali na dvorišču in ni bil v takem stiku z ljudmi kot zdaj. Po drugi strani smo ljudje v zadnjem času močno počlovečili živali. Super je, da imamo psa za družbo, moramo pa vedeti, da je to le pes, ki ima določene omejitve, te pa moramo upoštevati. Če ga kupimo za darilo otroku, ki ne zna poskrbeti niti zase, ne bosta imela ne otrok in ne pes kontrole starejše osebe. Tudi zato se pojavi nezaželeno vedenje in ga je čedalje več. Zaradi oddaj, kakršna je Šepetalec psom Cesarja Millana, ljudje večkrat tudi zmotno mislijo, da jim ni treba v pasjo šolo. Da bodo pač gledali Cesarja in to potem naredili doma. A to, kar pokažejo na televiziji, ni vse. Ljudje velikokrat vidimo tisto, kar si želimo videti, in ne bistva. Tudi tega ne, da se Cesar ne boji psov. Zaradi tega je pri vzgoji čedalje več napak, tudi agresije. Na drugi strani pa so ravno nasprotni primeri, ko želijo ljudje, ki imajo psa, svojega ljubljenca vpisati v malo šolo, agiliti, frizbi, med reševalne pse ... Tako mu ne pustijo otroštva. Preveč je vsega, preveč informacij, preveč ukvarjanja z njim. Pes zato postane živčen in iz tega izhajata tudi nervoza in agresija. Sicer pa več kot 90 odstotkov ugrizov nastane zaradi strahu psa, njegovega neprepričanja vase. Agresivnih psov je zelo malo. In še tisti so postali takšni zaradi negativnih stvari, ki so se jim zgodile.
Za nekatere je pes kar nadomestek za človeško družbo.
Ja, to drži, čeprav je prav on velikokrat tisti, ki te pelje ven iz hiše. Potem lažje navezuješ stike, ljudje te prej ogovorijo. Pes je zato lahko vez, ki te pripelje do družbe in socialnih stikov. Sploh pa danes, ko vse dobiš prek računalnika in ko celo kruh lahko naročiš prek interneta. Pes pa mora ven, na sprehod, in mi smo prisiljeni iti z njim.
Ste vi boljši človek, ker imate psa?
Psi so me marsikaj naučili. Najbolj tega, da se ne pride z glavo skozi zid. Tudi umirili so me, zaradi njih sem veliko manj eksplozivna. Marsikdaj se raje umaknem in razmislim, preden kaj rečem. Mogoče sem tudi nekoliko bolj direktna, saj psi ne ovinkarijo: če jim je kaj všeč, to preprosto pokažejo. Naučili so me tudi spoštovanja do drugih, saj vsi nimajo psov in vsi niso njihovi ljubitelji. Velikokrat naletim na aroganco lastnikov psov, češ, sprehajal se bom na tem travniku, in če se bo pes takrat pokakal, me to ne briga. Vendar je za njim treba počistiti in tako pokazati spoštovanje do ljudi in okolice. Mislim, da bi bila popolnoma drugačen človek, če ne bi imela psa.
Kakšne so vaše izkušnje glede na to, da vas psi spremljajo tako v poklicnem kot zasebnem življenju? Se kdaj ločite od njih?
Na dopust gredo z mano. Glede na to, da kot mednarodna sodnica in inštruktorica ogromno potujem, jih takrat raje pustim doma. Takrat zanje zaradi dela ne bi imela časa, zato je bolje, da so doma, v svojem okolju. Takrat se spočijem od njih, oni pa od mene. (Smeh.)
Vodnikom reševalnih psov najbrž ne primanjkuje dela.
Reševalci se pravzaprav ves čas pripravljamo, da bi šli ven, v akcijo. Treninge imamo vsaj dvakrat na teden, poleg tistih resnejših, za katere potrebuješ ves dan ali vikend. Na Primorskem ni prav veliko iskalnih akcij, pet ali šest na leto, medtem ko jih na Gorenjskem v enem letu opravijo tudi 40. Malo akcij opravimo tudi zato, ker včasih kar malo pozabijo na nas. Civilna zaščita velikokrat ne pomisli, da bi si lahko pomagali tudi z reševalnimi psi in da vodniki reševalnih psov kot prostovoljci porabimo ves svoj prosti čas, da izšolamo živali za to, da bi lahko pomagali. Stanje se sicer nekoliko izboljšuje, a velikokrat se še zgodi, da nas v reševalno akcijo pokličejo šele tretji dan.
Koliko vas je v Sloveniji?
Eno je seznam, drugo realno stanje. Aktivnih reševalcev je od 60 do 80, čeprav jih je na listi okrog 250. Če si pravi, se moraš temu poslanstvu posvetiti in ga ne smeš jemati zgolj kot hobi. Če te pokličejo, se ne moreš izgovoriti, da se ti ne ljubi ali da si utrujen.
Kako je s posluhom delodajalcev?
Danes se že vsi tako bojimo za službe, da si večina sploh ne upa vprašati delodajalcev za prost dan ali ure. Iskalne akcije zato trajajo od štirih popoldne, ko večina konča delo, do enih, dveh zjutraj, ker je pač treba naslednji dan spet v službo. Država sicer pravi, da bo to področje uredila, a močno dvomim.
Koliko intervencij opravite vsako leto?
Poletja so ponavadi bolj mirna, jeseni imamo največ dela ob Soči, na Bovškem, Kobariškem in Idrijskem, pozimi se običajno zgodi kakšna gozdna nesreča.
Se lahko ob dobrem vodniku izšola vsak pes?
Da, s pravim delom in dobrim vodnikom je to mogoče. V našem društvu imamo najrazličnejše vrste psov, od pasemskih do tistih, ki prihajajo iz zavetišč. Ko hodim po svetu, se včasih prav čudim, katere pasme so se izšolale za reševalce. Pomembno je le, da je srednje velik, saj težki niso najbolj primerni. Težko bodo namreč brez premora tekali šest ur ali se gibali v ruševinah. V snegu si jih pa sploh ne predstavljam. (Smeh.)
Imate dva psa. Ali obravnavate vsakega drugače?
Tako kot pri ljudeh tudi zanje velja, da je vsak osebnost zase. Vsakega seveda drugače vodim, vsak od njiju zahteva drugačno pozornost in drugačno nagrado. Car je že narejen, tako da zdaj on mene spremlja in ne jaz njega. Oba pa sta del mene. Zato tudi pri izgubi psa čutim, da je z njim umrl del mene. Je pa vsak prav posebna zgodba.
Car se bo z devetimi leti in pol najbrž kmalu upokojil.
Ko sva šla v Žatcu na sprehod, sem opazila, da malce podrsava, tako da sva takšna tekmovanja, kot je bilo svetovno prvenstvo, najbrž končala. Ker pa vedno pravim, da v tistem trenutku, ko nehaš delati s psom, ta začne umirati, se postara in upočasni, bo Car še vedno hodil na treninge. Tudi na zadnjo iskalno akcijo sem šla z njim. Fly še ni dovolj prepričan vase in pripravljen.
Kateri so izzivi in načrti najboljših reševalcev pogrešanih v naravi?
Uspeh na Češkem je dokaz, da delamo dobro. Ni pa to vrhunec delovanja našega Društva reševalnih psov Nova Gorica. Vrhunec je, da si takrat, ko te potrebujejo pri iskanju pogrešanih, popoln. Kot vodnik in kot pes. Želim si, da bi tudi mladi vodniki uspešno nadaljevali naše delo. Ne pričakujem pa, da bodo vsaki dve leti svetovni prvaki.
