Nič ni večjega od ljubezni zapuščene živali, ki ji nekdo končno ponudi dom. Blažka Ribič se tega še predobro zaveda, saj je zavrženih psov videla že preveč. Z drugimi prostovoljci rešujejo hrte in druge lovske pse celo zunaj domačih meja. Nežni posebneži
Hrti so izjemno sloki psi, z nenavadnim in lahko prepoznavnim videzom pa lahko tekmuje edino njihova pasja narava. Nežni in ljubeči, pogosto rahlo zadržani, a strašno igrivi, so veliki ljubitelji ugodja in poležavanja na kavču. Seveda potrebujejo vsakodnevne sprehode, a jim telesna zgradba omogoča, da se hitro zdivjajo, nato pa so že pripravljeni na nov počitek. Naravnost obožujejo svoje lastnike in jim sledijo na vsakem koraku, zato ne zahtevajo velike hiše, le dobro ogrevano stanovanje. Nimajo vonja, ne lajajo in niso agresivni, zato so res popolni človeški družabniki. Vseeno je njihova najbolj prepoznavna lastnost unikatna telesna zgradba, ki je ustvarjena za lov in tek. To je v svojo korist izrabil človek, ki je iz psov ustvaril produkcijsko sredstvo, ki mu prinaša denar. In njim jemlje življenja.
Peklenski lov
V Španiji poznajo zelo dolgo tradicijo lova na divje živali, z dobrim ulovom pa je povezan tudi velik ugled. Pse naj bi udomačili in uporabljali kot pomoč pri lovu že v paleolitiku, na omenjenem območju sta se kot najbolj primerni izkazali dve pasmi, španski hrt galgo in lovski pes podenco. Čeprav so bili ti psi med 17. in 19. stoletjem zelo dragoceni in praviloma v lasti plemstva, je danes njihova vrednost neznatna. Lovci ali galguerosi, bilo naj bi jih okoli 170.000, s pomočjo psov lovijo od oktobra do februarja. Po koncu lovske sezone se jih znebijo, saj do jeseni niso več uporabni in pomenijo dodaten strošek. Tradicija veleva, da galge pokončajo na izvirne brutalne načine, najbolj razširjeno pa je obešanje, ki se kot motiv pojavlja celo v klasičnem španskem slikarstvu. Bolj ko so kruti, večji bo ulov naslednjo sezono. Vsako leto pogine okrog 50.000 galgov, ki so doživeli le leto ali dve življenja. Ker so lovci pomembno volilno telo, njihovi dobički pa okrog milijon evrov letno, ni v nikogaršnjem interesu, da bi lov prepovedali. Zaradi vse glasnejših peticij in zgražanja domače ter mednarodne javnosti životarjenje galgov in drugih lovskih psov vse bolj ponika v podzemlje, kjer pa so razmere še hujše, saj ni nikakršnega nadzora nad njihovo vzrejo in bivanjem. Galgi in drugi lovski psi so le orodje za boljši lov, ki ga po uporabi zavržejo.
Dirka za življenje
Španija pa ni edina država, kjer svoje lovske pse vidijo kot orodje. Na Irskem, v ZDA, Veliki Britaniji in Avstraliji je močno razširjena pasma veliki angleški hrt, greyhound. Tudi tam so kraljeve družine in aristokracija z njimi lovile divjad, ko pa je lov postal dejavnost redkih, so množice odkrile novo zabavo – pasje dirke. Kdo bi bil za tekmovanje primernejši, kot so hitri hrti? Seveda pa ne uživajo privilegijev, ki pritičejo vrhunskim športnikom. Vzrejeni na ogromnih farmah doživijo začetno preizkušnjo že pri treh mesecih, ko je čas za prvo selekcijo. Ob temeljitem pregledu telesnih predispozicij ločijo mladiče na tiste, ki so za dirke primerni, preostali življenje takoj končajo. Naslednji dve leti so podvrženi izčrpnim treningom, ki jih zdržijo le najmočnejši. Pri dveh letih so zreli za selekcijski trening, kjer tisti, ki ga opravijo, prejmejo licenco za tekmovanje. Vsi drugi, znova, življenje končajo. Do trenutka, ko psi dejansko stopijo na tekmovalni stadion, preživijo že veliko, če sploh. Kadar niso na progi ali treningu, je njihov dom majhna kletka. Dobro poznajo nelegalna poživila in steroide, nič nenavadnega pa niso hladilnice, ki na stadionih poskrbijo za tiste, ki se poškodujejo. Veterinarska oskrba je namreč predraga. Zaslužek, tam okoli dve milijardi funtov in pol na leto, v žep pospravijo lastniki tekmovalnih psov in v njihovo oskrbo ne vlagajo nič več, kot je nujno. Večina ljudi še vedno misli, da psi tečejo iz užitka, k zapiranju stadionov pa je v zadnjem času pripomogla šele recesija.
Gverilski rešitelji
V vseh naštetih državah poznajo pse kot domače ljubljence, vendar tekmovalnih in lovskih psov ne vidijo tako. Za galge, greyhounde in podence je edina možnost preživetja pot čez meje. Prostovoljci v okviru društev jih rešujejo ter jih veterinarsko oskrbovane pošiljajo in oddajajo različnim organizacijam, kot je društvo Hrtji svet. Slovenske prostovoljke nekajkrat letno same obiščejo Španijo. Med pomočjo v zavetiščih spoznajo in pregledajo tamkajšnje pse ter kasneje ustvarijo spletno osebno izkaznico, ki je objavljena na straneh, namenjenim posvojitvam. V Slovenijo jih pripeljejo šele takrat, ko jim najdejo primeren dom. Redko rešujejo takšne, ki sicer ne bi preživeli, saj zavetišča v Sloveniji ni in psi bivajo pri članih društva.
Nov začetek
Ko nekdo razmišlja o posvojitvi, najprej prejme informativni vprašalnik, na podlagi katerega v Hrtjem svetu presodijo, ali je primeren kandidat za naslednji korak, predposvojitveni obisk. Med obiskom na domu, kamor jih včasih spremljajo tudi štirinožni prijatelji, se s potencialnimi lastniki temeljito pogovorijo o možnih izboljšavah, če so potrebne. Dobro presodijo, kakšna pasja osebnost bi spadala v kakšen dom, zato ljudem svetujejo pri izbiri psa. Tu in tam se zgodi, da koga zavrnejo, a izključno zaradi želje, da posvojenci dobijo stalne, ljubeče in odgovorne lastnike. Z nasveti in informacijami jim pomagajo tudi po posvojitvi, saj želijo z društvom ustvarjati podporno in ljubečo skupnost. Društvo torej deluje na treh ravneh: pomaga zavetiščem v tujini in pri posvojitvah, podpira lastnike in ozavešča o krutem ravnanju. Redno prirejajo dražbe in dogodke, na katerih zbirajo denarno pomoč, to pa je mogoče nakazati tudi na njihov bančni račun. Vse opravljajo prostovoljno, iz ljubezni do teh čudovitih živali in z zavedanjem, da jim sicer ne bo pomagal nihče.
