Sredi marca ste bili že drugič izvoljeni za predsednika Kinološke zveze Slovenije. Kakšni so vaši načrti za prihodnost zveze? Načrtujete tudi organizacijske spremembe?
Zagotovo pridejo na vrsto tudi osvežitve. Prejšnji mandat je bil precej zahteven, zvezo sem prevzel v zelo razmajanem stanju. Sedaj želimo usposobiti organizacijo, da bi dobila močnejšo vlogo v družbi za dobro psov. Že dolga leta predlagamo slovenski politiki, kako izboljšati sobivanje človeka in psa. Imamo povsem konkretne probleme in konkretne rešitve. Žal nam nasprotujejo konkretni interesi. Veterinarska uprava skrbi za interese veterinarjev. Prehod s tetoviranja mladičev na mikročipiranje je povzročil velike težave. Za leglo šestih mladičev pomeni za 260 evrov večje stroške. Krog vzrediteljev, ki odgovorno skrbijo za svoje pse, se zato oži. Ukvarjanje z njimi postaja vedno bolj uveljavljanje finančnih interesov veterinarskega lobija in birokracije.
Vse več ljubiteljev psov se odloča za mešance ali pse brez rodovnikov. Kako bi razložili to smernico? Se kinološka zveza ukvarja tudi z nerodovniškimi psi?
Pes je pes, kinologi ga prav tako spoštujemo. Smiselnost rodovniških psov je predvsem v tem, da vemo, kaj lahko pričakujemo. Imamo veliko članov, ki so lastniki mešancev in se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi. Želimo spodbujati rodovniško vzrejo, sledljivost je večja, kupec psa ve, od koga ga je dobil, kako so skrbeli za mater... Mediji so zelo naklonjeni mešancem, vzeti psa iz zavetišča se jim zdi plemenito dejanje. V veliko primerih verjetno tudi je. V resnici pa je to defekt, saj pes ne spada v zavetišče. Zavetišča so kazalnik, da je šlo nekaj narobe.
Leta 2003 je obveljalo, da je istrski gonič hrvaška avtohtona pasma, čeprav je nastala pri nas. Kraški ovčar je edina avtohtona pasma v Sloveniji. Kakšen pomen ima avtohtonost za kinologijo?
Hrvaška je z nacionalistično politiko dolga leta sistematično financirala pridobitev avtohtonosti treh pasem psov – istrskega goniča z dvema ločenima pasmama in posavskega goniča. Naša država nikoli ni bila pripravljena sprejeti dialoga s kinologi, ni nas podprla. Svetovna kinološka zveza je čudaško sprejela argument, da je bila Istra zgodovinsko Hrvaška. Te pasme so ustvarjali slovenski kinologi. KZS ima dogovor z Lovsko zvezo Slovenije, podprli bomo razvoj lovske kinologije, vprašanja o avtohtonosti pasem bomo lahko potem ponovno odprli.
Število kraških ovčarjev v zadnjih desetih letih upada. Prizadevanja društva njegovih ljubiteljev in vzrediteljev niso potekala v najboljši smeri. Poskušali so ga predstaviti predvsem kot pastirskega psa, za varstvo ovac. A pri nas bi moral biti predstavljen predvsem kot družinski pes, kot tak ima namreč prihodnost. Trenutno imamo od 70 do 80 mladičev na leto, radi pa bi jih imeli 150. Genetska raznovrstnost znotraj te pasme je precej ozka. Zadeva je resna, a ni kritična.
Trg ponuja številne aktivnosti za pse, od agilityja za urjenje do prevzgojiteljev za problematične pse. Je KZS vključena v te dejavnosti?
Močno smo vključeni v dejavnosti na področju delovnih, lovskih, reševalnih psov, tudi agility in rally-obedience sta skrb kinološke zveze. Glede prevzgoje nevarnih psov, ki jo omenjate, pa bi poudaril, da osnovna vzgoja zelo uspešno poteka v vsaj 60 članicah kinološke zveze, od male šole do izpopolnjevalnih tečajev. Pri prevzgoji nevarnih psov je bila s pomočjo Vursa izdana nekakšna koncesija za prevzgojo psov, kar je po oceni naših strokovnjakov izjemno vprašljivo.
V času vašega prvega mandata je v Celju potekala velika evropska razstava psov. Ali tudi v tem mandatu načrtujete kaj podobnega?
Evropska razstava psov leta 2010 je bil daleč največji kinološki dogodek vseh časov v tem del Evrope. V tem mandatu računamo, da bomo kandidirali za svetovno razstavo psov. Ta bi bila, če bi vse potekalo načrtih, leta 2018 ali pozneje. Takrat bi na razstavo prišlo 20.000 psov.
Kakšni lastniki psov smo Slovenci?
Na splošno mislim, da smo dobri. Naše razmerje med registriranimi, rodovniškimi, nerodovniškimi in neregistriranimi psi pa je hudo balkansko. V Skandinaviji je registracija skoraj 100-odstotna, pri nas pa to področje ni urejeno. Pri ukvarjanju in skrbi za psa ni prostora za površnost. Psov kot alarmne naprave na verigah ne podpiramo. Želimo si, da jih imajo ljudje, ki si jih želijo in se z njimi tudi ukvarjajo. Trenutna populacija psov v Sloveniji šteje okoli 30.000 rodovniških, nekaj čez 200.000 nerodovniških, porast neregistriranih psov na leto pa je 25.000.
Vi ste lastnik samojedov. Ali tudi vzrejate pse?
Še vedno, sicer sem bolj pridruženi član. Bolj aktivni sta žena in hči, a seveda pri vseh vzrejnih odločitvah delujemo kot ekipa. Še vedno smo v svetovnem vrhu pri pasmi samojed. Nimamo zelo veliko psov, povprečno leglo ali dve na leto. Naši mladiči gredo po vsem svetu – od Rusije do ZDA, marsikje so močna opora kakovostni vzreji.