Resnici se približaš, ko spoznaš več plati. Dr. Leopoldina Plut Pregelj, pedagoginja ter avtorica člankov in knjig o vzgoji in izobraževanju, že trideset let živi v Washingtonu. Z možem, prav tako Slovencem, ne načrtuje stalne vrnitve v deželo pod Alpami. Za pogovor o tem, kako kot starši oziroma vzgojitelji poskrbeti za otroka ob prehodu iz vrtca v šolo, smo jo ujeli med dvomesečnim obiskom rodne grude.
Po vaših besedah ima Amerika po eni strani vrhunske šole, po drugi pa obupno slabe. Kako vam je pomagala odpreti poklicno obzorje oziroma kako ste tam lahko izkoristili pedagoško znanje iz naše države?
Ne prav dobro. Znanje pedagogike, ki sem ga dobila v Sloveniji, je bilo bolj skromno. Česa me je naučila Amerika? Njihova družba je izredno odprta, dinamična in zelo opogumljajoča. Po doktoratu leta 1984 na ljubljanski Univerzi sem se v ZDA želela povezati z bližnjo univerzo. Na tej je poučeval profesor, čigar knjige sem uporabila tudi v svojem doktoratu. Šla sem k njemu in rekel mi je: Glejte, plačati vas ne morem, ampak če želite, ste lahko en semester tukaj, hodite z menoj na predavanja in mi pomagate pri vajah – z veseljem vas sprejmem. Sodelovala sva le dva semestra. Nisva se najbolje ujela, ker je imel drugačen teoretični pristop. Medtem ko je moj sin odraščal, sem prostovoljno delala tudi v zasebnem vrtcu in osnovnih zasebnih šolah ter si tako nabrala ogromno izkušenj.
Trdite, da sta vzgoja in izobraževanje trdno povezana, v šoli ju ne bi smeli ločevati.
Tako je, izjemno sta povezana. Vzgajamo z načinom poučevanja in načinom življenja v šoli. Poglejte, če od svojih učencev zahtevate, da se nekaj naučijo, se trudijo in povedo, kadar česa ne razumejo, so to ključna izhodišča dobrega poučevanja in hkrati dobre vzgoje. Vzgajamo jih k delavnosti, vztrajnosti in resnicoljubnosti. Ocenjujemo pa žal le to, kar učenec izgovori, in ga kaznujemo s slabo oceno, če pove, da se nečesa ni naučil, da nečesa ne razume, ne zna. Prav zato učenci zelo hitro poštudirajo, kaj bi učitelj rad slišal, da bodo dobili kar najboljšo oceno. To je zelo nevzgojno, saj se tako stalno sprenevedamo, da nekaj znamo, razumemo, pa v resnici ni tako. Spodbujanje takega sprenevedanja, čeprav nenamerno, je neetično. To je globalni problem šolstva.
Kako lahko kot starši pomagamo svojemu podmladku zgraditi kar najboljše temelje za prestop v šolo?
Otroci so večinoma v vrtcu in dober vrtec je naravna priprava za prvi razred. Z otroki v tem obdobju bi se morali veliko pogovarjati, jim pomagali izražati njihove misli, brati knjige in razpravljati o zgodbah v njih. Prehod v prvi razred je postopen proces. Največja težava je, da otroka prepogosto ne poslušamo. V glavi imamo cilje, program, ki ga hočemo izvesti ne glede na to, kaj se dogaja z otrokom, kaj doživlja in nam sporoča. Nujno je, da mu prisluhneš in ga podpreš tam, kjer to potrebuje – enemu daš dodatno delo, drugega spodbudiš, tretjega pohvališ, četrtega malo okaraš in od tam gradiš. Upoštevanje otroka, njegovih zmožnosti, nagnjenj in izkušenj ni permisivna vzgoja, temveč izhodišče za poučevanje in doseganje ciljev.
Kaj pa če oseba, ki poučuje in vzgaja, nima sposobnosti, da celostno prisluhne?
Poslušanje je ključna učiteljeva zmožnost, ki se je da naučiti. Ni pomembna le zato, da učitelj ugotovi, kje učenec je in kako pridobiva znanje, ampak tudi zato, da se nauči poslušati. Dobiti mora zgled za poslušanje. Biti dober poslušalec je težko delo. Eden od razlogov je v egocentričnosti – čeprav imamo ljudje neverjetno potrebo biti poslušani, bi vsi radi le govorili, nihče pa poslušal. Ne nazadnje, učenje je čustveni, socialni in spoznavni proces. Žal se v glavnem ukvarjamo z zadnjim, manj pa s čustvi, ki so motor za učenje. Kadar otroka med učenjem čustveno zbudiš, se bo veliko bolj potrudil, vpletel v snov in si jo tudi zapomnil.
Napačna, negativna čustva so lahko tudi uničujoča.
Absolutno. Kadar je otroka strah, kemični procesi v možganih blokirajo učenje, ne zapomni si informacij in jih ne more povezovati. S tem pa seveda izgublja voljo do učenja. Negativna čustva tudi zavirajo socialni in osebnostni razvoj.
Učenec med drugim razvija dobro samopodobo z uporabo maternega jezika. Vi ste zelo občutljivi za slovenščino, čeprav živite v Ameriki. Zavračate denimo nesmiselne tujke, kot je reflektirati, saj da je povsem enako primerna ali še boljša beseda razmisliti.
Drži, edino, kar Slovenci imamo in je res naše, je jezik. Vse drugo je človeško. Naš jezik ima v sebi zelo veliko poetike. Dvojina, dva – jaz, ti – bližina. Seveda je hkrati absurdno, da imamo na eni strani to lepoto in je ne negujemo, na drugi pa ne priznamo pomena čustev in njihove pristnosti v samem učno-vzgojnem procesu.
Zakaj je tako?
Gre za vztrajajoči model industrijskega izobraževanja – tovarne, ki se je izoblikoval že v 19. stoletju in po katerem moramo biti vsi kar se da enaki. Te razmere se po svetu počasi spreminjajo, v Sloveniji pa po mojih izkušnjah ne. Učne vsebine so preobširne in premalo poglobljene ter nepovezane z učenčevimi izkušnjami. Učenja na pamet je preveč. V šoli je premalo kakovostnega učnega pogovora, saj znanje nastane prav v pogovoru, ko mislimo in se izražamo. Učitelj mora učenca empatično poslušati, za trenutek odmisliti sebe in se posvetiti otroku. Ta namreč posnema in prevzame vzorec poslušanja odraslega.
Pri tem naj bi imeli pomembno vlogo tudi stari starši, celo bolj kot starši.
Res je. V nemški raziskavi so otroci navedli babice in dedke kot najboljše poslušalce. Ti ugasnejo televizijo, odložijo časopis in jih gledajo, medtem ko jih poslušajo. Vzamejo si čas.
Otrok mora imeti tudi možnost, da ne počne ničesar, pravite. Tako se lahko pospešeno razvija domišljija.
Seveda. Naj vam povem zgodbo o oposumu (v Ameriki živeči živali, podobni podgani, op. p.), ki je izšla že v šestdesetih letih preteklega stoletja in sem jo kot prostovoljka brala otrokom v šoli. V družini oposumov, v kateri so bili mama, oče, hči in sin, se je ta vedno pritoževal, da ne ve, kaj bi delal, in da mu je dolgčas. Oče ga je imel nekega dne vrh glave in sta šla v gozd na sprehod. V potoku so bili lepi zlizani kamenčki. Oče je pobral enega od njih in ga dal sinu z besedami, da je čudežen – če ga daš v žep, ga gladiš in zraven misliš, ti bo dal ideje, kaj početi. Mali oposum je šel domov, naredil, kot mu je svetoval oče, in se res fino zaposlil. Nekega dne pa mu je kamen ukradel prijatelj, zato sta se zravsala in medtem izgubila kamnitega prinašalca idej. Oposum je še vedno imel ideje, kaj početi, in oče ga je vprašal, kako to. Odvrnil je: Veš, domišljam si, da imam še vedno kamen, in dobro mislim, pa je.
