Še preden se povzpnemo v sedlo, moramo upoštevati nekatera dejstva. Vsi ali pa večina konj, ki jih jahamo odrasli, je običajno precej visokih, v vihru so pogosto višji od nas. In noben se ne more kar v trenutku sprijazniti, da bomo višji od njega. Zato je bolje, da ga na to navadimo, preden zlezemo nanj, a drugače, ne z njegovega hrbta.
Višje od konja
Najboljši pripomoček je morda ograda naše maneže. Ko smo konja zlonžirali in se je popolnoma sprostil, počasi zlezemo na ograjo. Sproti opazujemo, kako reagira na našo nadrejeno pozicijo, saj bo njegovo obnašanje, ko bomo prvič sedli nanj, verjetno zelo podobno.
Na ogradi sedimo toliko časa, da se konj spet popolnoma sprosti. Redki se ne sprostijo popolnoma, pri takšnih si pomagamo z nagovarjanjem in hkratnim trepljanjem po vratu.
Velja namreč pravilo; če smo sami sproščeni, bo tudi naš glas na konja deloval pomirjujoče. Ko ocenimo, da je dovolj pomirjen in nam zaupa, lahko nanj položimo nogo ali pa malenkost obremenimo sedlo.
Konj naj dobi občutek teže
Ko je konj sproščen, gremo nazaj na tla in začnemo naslednji korak. Navaditi ga moramo na težo, ki jo bo moral nositi. Najprej se poskušamo z vso težo obesiti na bunko sedla, pri tem se z rokami opremo v streme. Če konj ostane umirjen, enako poskusimo na drugi strani. Hkrati zelo pozorno opazujemo, kako se obnaša, kako se odzove. Tako kot ljudje imajo tudi konji raje eno stran kot drugo, kar smo lahko opazili že pri lonžiranju. Če ostane umirjen, lahko vajo morda ponovimo, a ne več kot enkrat. Če mu ni povšeči, naj bo to dovolj, in vajo ponovimo naslednji dan.
Pri vajah ujahavanja moramo biti tako kot pri celotni vzgoji konja izjemno previdni, da ga v nič ne silimo. Tako se nam bo upiral in zelo težko ga bomo umirili.
Naj stoji pri miru
Pri prvem in vsakem naslednjem zajahanju namenjam velik poudarek temu, da konj stoji pri miru. Pri zajahanju se ne sme odmikati in ne sme mencati. In ko se usedemo v sedlo, ne sme začeti hoditi brez našega ukaza. Sam ga nikoli ne zajaham, če ni popolnoma pri miru. Pregovor namreč pravi: kakor prvič, tako vedno.
Zajahajmo z leve
Konja običajno zajahamo z leve, vzroki za to so bolj zgodovinski kot v naravi živali. Večina jahačev je desničarjev, zato smo z leve bolj spretni, takšno je danes nepisano pravilo, menda pa tudi njim leva bolj ustreza.
Previjemo ga v levo, tako da se z glavo skoraj dotika stremena, z desno roko pa ga trepljamo po trebuhu za stremenom. Večina se začne vrteti okoli nas, mi pa samo vztrajamo in čakamo, da se ustavi.
Ko se ustavi, poskušamo dati nogo v streme. Če se začne konj premikati, ponovimo opisano vajo previjanja. In ko se ustavi, zopet potisnemo nogo v streme. Če obstoji pri miru, se poskušamo počasi dvigniti, vendar druge noge ne damo takoj čez njegov hrbet. Nekaj časa stojimo v stremenu zravnani, nato se počasi nagnemo čez sedlo in ga potrepljamo po drugi strani po trebuhu. Spet se zravnamo, in če je vse to prenesel z odliko in še vedno stoji pri miru, počasi dvignemo desno nogo ter jo damo čez konja v streme.
Varnost na prvem mestu
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da še vedno držimo konja previtega v levo stran. Če je previt do skrajne točke v eno stran, po kateri smo ga zajahali, ne more brcati, se ne more postaviti na zadnje noge in ne more delati mačjih skokov. Tako si zagotovimo varnost in tudi njemu ne damo možnosti, da bi naredil kaj takega in si to zapomnil.
Razjahamo in konec za danes
Če nas je sprejel in še vedno stoji pri miru, ga potrepljamo po vratu in pohvalimo. Po zgledno opravljeni nalogi ga ne pozabimo pohvaliti. Šele nato razjahamo. Spet mehko in previdno, pri tem pazimo, da so naši gibi počasni. Tudi pri razjahanju mora stati pri miru. In če smo vse to dosegli, mu privoščimo še eno veliko pohvalo in zaslužen počitek.
