Petindvajsetletna Mariborčanka Nastja Verdnik, ki ji je v času vsesplošne brezposelnosti oziroma nezaposljivosti mladih s pomočjo Mariborske razvojne agencije uspelo ustvariti svoj posel. Prvo pasjo pekarno v Sloveniji. Z naravnimi pasjimi piškoti je očarala Slovence, v enem letu pa namerava dejavnost razširiti še v tujini.
Vse skupaj se je začelo lani, ko je bila še študentka novinarstva. »Mislila sem, da se mi je v teh kriznih časih le nasmehnila sreča. Po končanem študiju mi je bila namreč obljubljena zaposlitev v stikih z javnostjo,« razlaga sogovornica. Pogoj, ki ji ga je postavila bodoča delodajalka, je bil, da čim prej diplomira in se prijavi na zavod za zaposlovanje. Po treh mesecih čakanja naj bi jo zaposlili, tako pa bi podjetje zanjo dobilo tudi subvencijo. A iz tega ni bilo nič: »Vse skupaj se je zavleklo, izgubili smo stik in na koncu sem izvedela, da službe zame ni. Bila sem torej brez statusa in brez službe. Socialne podpore nisem dobivala, ker so bili moji prihodki iz časov dela prek študentskega dela previsoki, študentski kredit pa se je iz dneva v dan večal. Bil je skrajni čas, da nekaj ukrenem.«
Prvi pasji piškoti
Okrog božiča je spekla prve pasje piškote za svoje pse in pse znancev. »Nekaj sem jih lično zapakirala v majhne pakete in odnesla do prijateljice, ki je lastnica trgovine za živali. Tam so bili prvič na prodaj. Da bi bili stroški nižji, je mama odprla popoldanski s. p. in tako se je začelo,« razloži Nastja. Že takrat je imela vizijo za prvo slovensko pasjo pekarno, a brez finančnih sredstev in znanja ekonomije ni bilo lahko. Vse skupaj je olajšala prijava na javni razpis Mariborske razvojne agencije: »Ob iskanju potrebne dokumentacije za pravo odprtje pekarne sem na njihovi spletni strani zasledila operacijo Podjetno v svet podjetništva 2013, ki je namenjena mladim do 35. leta. Napisala sem kratek življenjepis, svoje cilje in predstavila vizijo. Po dveh intervjujih sem bila izbrana med tiste, ki jim je agencija pomagala razviti posel.« Mariborska razvojna agencija je Nastjo februarja zaposlila za pet mesecev, dobila je prostor za delo in mentorje, ki so jo usmerjali. V tem kratkem času je pasja pekarna Hov-Hov postala zaščitena blagovna znamka, Nastja, ki bo julija prejela še zadnjo plačo, pa je pred dobrim tednom odprla tudi svojo prvo prodajalno s pasjimi priboljški v mariborskem mestnem parku.
Več psov kot otrok
Čudim se, kako je v času, ko nekateri nimajo niti za svoje priboljške, uspelo pekarni s pasjimi dobrotami. Nastja mi razloži, da večina lastnikov psov, med katere se uvršča tudi ona, še vedno privošči več svojemu štirinožnemu prijatelju kot sebi: »Med drugim so raziskave pokazale, da je v Sloveniji registriranih več psov, kot je otrok do devetega leta, in da človek v življenjski dobi psa zapravi približno toliko denarja, kot stane povprečen avto.« Kljub recesiji ljudje zmeraj bolj prisegajo na naravno hrano, tudi pri svojih ljubljenčkih. »Pasji priboljški velikokrat vsebujejo nepotrebne ali celo škodljive sestavine, kot so pepel, kostna moka, sol in podobno, da je izdelek na koncu cenejši.«
Brez konzervansov
in slovenskega izvora
Njihovi piškoti in torte so drugačni. »Izdelujemo jih namreč iz naravnih sestavin. Ne vsebujejo konzervansov, barvil ali ojačevalcev okusa. Tudi vse okrasje in prelive izdelujemo sami, in sicer iz rožiča, špinače in rdeče pese. Vse je popolnoma naravno, brez sladkorja in soli. Prav tako težimo k temu, da bi bile sestavine slovenskega izvora.« To velja predvsem za zelenjavo in meso. »Nekaterih sestavin zaradi posebnih značilnosti na žalost pač ni mogoče dobiti pri nas. Razvili smo namreč tudi posebne linije piškotov, ki so primerne za alergike. Uporabljamo kvinojino in konopljino moko, s semeni čije nadomeščamo jajca in še in še.«
Največ kupcev v Mariboru
Nastja razloži, da se cene njihovih piškotov, ki so pakirani v pakete po 150 gramov, gibljejo med tremi in štirimi evri. Pasje torte pa so na voljo od osem evrov. »Največ kupcev je v Mariboru, ker imamo tukaj tudi trgovino. Piškoti pa so sicer na prodaj skoraj po vsej Sloveniji v nekaterih trgovinah za živali. Naročiti jih je mogoče tudi po spletu.«
Kaj pa zaslužek?
»Za zaslužek je včasih treba biti potrpežljiv,« odgovarja Nastja. »Za zdaj spečemo približno pet kilogramov piškotov na dan, naročila za torte pa se razlikujejo iz tedna v teden. Pasja pekarna deluje v polnem zagonu, tudi zato, ker ves zaslužek vložimo v razvoj podjetja. Piškoti so že dosegli vsa večja mesta v Sloveniji, s. p., ki je še registriran kot popoldanska dejavnost moje mame, pa nameravamo v enem letu prenesti name.«
Družinska dejavnost
Pasja pekarna je sicer v celoti Nastjina zamisel, a ji pri izvedbi pomaga celotna družina. »Ženske skrbimo za nakup, pripravo in izdelavo pasjih priboljškov, moški pa sledijo razvoju. Nenehno se namreč trudimo izboljšati naše pečice, proces pečenja in druge dejavnosti, ki bi nam olajšale delo. Hkrati pa skrbimo za to, da recepte vseskozi dopolnjujemo, izboljšujemo in se prilagajamo potrebam strank.«
Pomagajo tudi drugim
Nastja se je med drugim povezala z različnimi društvi, ki skrbijo za brezdomne pse. »Želimo jim pomagati. Prav zato bodo imeli nekateri naši izdelki posebne nalepke, ki bodo označevale tiste priboljške, od katerih bo nekaj odstotkov zaslužka romalo v omenjena društva.« Pasja pekarna pa zraven hrane ustvarja še naravno kozmetično linijo za pse, v načrtu so tudi naravne igrače.
Podjetno v svet podjetništva 2013 |
Težave
Pri delu pa je ustanoviteljica pasje pekarne naletela tudi na nekatere ovire. »Svojih piškotov denimo nisem mogla dati na testiranje za pridobitev certifikata bio in eko, zato smo se bili primorani povezati z Avstrijo. Ta dejavnost je pri nas namreč tako nova, da ni zakonodaje, ki bi jo ustrezno opredeljevala. Bolj ko ne smo bili prepuščeni sami sebi. Pošiljali so nas z urada na urad, ker ne gre za krmo pa tudi za pasjo hrano ne.« Izdelke so testirali tudi na Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor. Kljub nerazviti zakonodaji pa je Nastjo že obiskala inšpekcija. »Ne vem, ali je šlo za značilno slovensko zavist; da je treba nekaj, kar uspeva, takoj zatreti. Seveda ni bilo nič narobe. Zame je bila to le še ena potrditev, da delamo dobro.«
Prihodnost?
Nastja rešuje težave, na katere trči ob vodenju pekarne, sproti in s polno pozitivne energije. Načrtov za prihodnost je ogromno! »Najprej popolnoma osvojiti slovenski trg, v enem letu pa še sosednje države, predvsem Hrvaško, Italijo in Avstrijo. Radi bi odprli tudi lokal, ki bo namenjen tako psom kot njihovim lastnikom. Imel bi večjo zelenico, po kateri bi lahko psi brezskrbno tekli in se mastili z našimi piškoti, lastniki pa bi medtem v miru popili kavo.« A to so le kratkoročni cilji, pravi. Čez nekaj let si namreč želi, da bi njihova pasja pekarna izdelovala tudi lastno naravno hrano, kot to počne prva pasja pekarna na svetu, ki je nastala v Združenih državah okrog leta 1980.
Novo osebje
Doda, da bo počasi treba zaposliti nekaj ljudi. »Družina mi je sicer v veliko pomoč, vendar nismo tako številni, da bi sami zmogli vse. Naročila se večajo, zato nameravam v kratkem zaposliti nekoga v proizvodnji in nekoga v trgovini. Čez čas pa še več ljudi. Prednost bodo imele predvsem težko zaposljive osebe. Menim, da bi lahko gospa, ki so jo zaradi stečaja podjetja odpustili pri njenih petinpetdesetih, torej nekaj let pred upokojitvijo, še vedno veliko prispevala k delovanju naše pekarne.« Pove še, da bo zaposlila le tiste, ki bodo to delali z veseljem. »Ne gre namreč le za posel. Sama sem lastnica treh psov, zadnjega smo posvojili iz Bosne, kjer je bil prepuščen ulici. Pse imam rada in zanje pečem s srcem.«
Kako uspeti?
Kaj je ključ do uspeha? Kako mladim v teh kriznih časih sploh lahko uspe? »Moj nasvet je, da je najprej treba pogledati, kaj uspeva v tujini in česa pri nas še ni, torej uvesti nekaj novega. Prav tako se je treba zavedati, da je pot do uspeha trnova. Marsikdaj kaj ne gre, kot si zamisliš, sodelovati moraš z ljudmi, ki ti na prvi pogled niso všeč. Trenutno delam od jutra do večera. Zjutraj grem v pisarno, pregledam elektronsko pošto, odgovorim strankam, skrbim za marketing, računovodstvo, urejam sponzorstva. Popoldne in zvečer pa pečemo. Prostih vikendov skoraj ni, časa bo najbrž zmanjkalo tudi za dopust, a kljub temu se mi zdi, da živim svoje sanje. Delam, kar me osrečuje, in vsak dan je dober dan, ker vem, da moje delo osrečuje tudi druge. Ne samo kosmatincev, tudi njihove lastnike.«
