Z Janč, Bizeljskega, Primorskega, iz Italije in celo z Madžarskega: na tržnicah kar mrgoli domačega kostanja in maronov, glede cen pa, temu primerno, med prodajalci poteka pravi boj. Na tržnici Ljubljana Center so se sadjarji pod stojnicami s strešico, ki so razpostavljene vzporedno z mesnicami pod Plečnikovimi arkadami, odločili za pravo kostanjevo akcijo: vsi po vrsti ga ponujajo za 2,99 evra, kar je malce več kot pol evra ceneje, kot če bi ga kupili pri branjevkah v središču tržnice. Maroni so tako v Centru kot tudi v BTC precej dražji: cene se gibljejo od 9,99 evra navzgor. Še najceneje, v primerjavi s preostalo ponudbo pravzaprav po neverjetno nizki ceni, ga dobite na stojnici gospe Laure iz BTC: po 4,99 evra naj bi jih, kot nam je zaupala, prodajala, ker jih ne kupuje prek posrednikov, ampak jih sama nabira, in to, ne boste verjeli – na Madžarskem! Tudi najcenejši domači kostanj smo našli na eni od stojnic v nakupovalnem centru, prodajajo ga za 2,99 za kilogram.
Na tržnice predvsem po domače
S Tržnice Maribor so nam sporočili, da maronov na njihovih stojnicah trenutno ni najti. Na prodaj je zgolj domači kostanj, ki stane od 2,5 evra do 4 evre za kilogram. Maronov nimajo niti v Novi Gorici, kjer je nekoliko manjša tudi ponudba domačega kostanja – ima ga samo ena branjevka, ki zanj zaračunava kar 6 evrov za kilogram. Res pa je, poročajo s tržnice Nova Gorica, da je gojen v sadovnjaku in zato tudi prijetno krepak, s premerom kar 5 centimetrov! V Kamniku imajo na pokriti tržnici sicer uvožene marone, a se kupci bolj navdušujejo nad domačim kostanjem z zunanje tržnice. Tega ponujata dva prodajalca, stane pa od 3,80 do 4 evre.
Tržnica Ljubljana: od 2,99 evra do 3 evre |
Predstavljamo prodajalca
Viktor Levičar, Laze pri Dolskem: »Bil sem že na Pop TV, Planetu, pa še kaj vem kje povsod,« se zasmeje Viktor Levičar, ko ga povprašamo, ali bi bil pripravljen nastopiti v članku Slovenskih novic. Ni kaj, Tržnica Center v Ljubljani je pač zelo obljudena in tudi novinarji, zasebno ali poslovno, radi zaidejo tjakaj. Številni prodajalci, ki jih srečamo tu, so že skorajda zvezde. Še posebno če, tako kot gospod Viktor, prodajajo tu že vrsto let.
»Gobarska sezona gre h koncu, kdor si gob ni nabral, naj pride k meni,« poziva prodajalec, čigar stojnica se šibi pod jurčki in lisičkami, svežimi in sušenimi gobami, pa še kak vrček medu lahko kupite pri njem. Vse gobe, ki jih ponuja, so nabrane doma, v Zasavju, med Litijo, Vačami in Moravčami, nabirajo pa jih nekateri od njegovih sedmih otrok, po službi na tržnici pa za sprostitev rad zaide v gozd tudi sam. »Nos moraš imeti. To ni tako kot najti žensko – lahko si tudi slep,« pove o tem, kako se dokopati do gobe. Zgovorni Levičar za konec še potarna nad zdajšnjim sistemom odkupovanja gob, ki da je, v nasprotju s prejšnjim, veliko slabši. Nekoč je država, pravi, sama odkupovala vse naravne dobrine, tudi gobe, odkup je bil organiziran, vsak pa jih je lahko nabral, kolikor jih je našel. »Bili smo znani po vsem svetu, naše gobe so izvažali v London, v Ameriko,« se spominja Levičar, ki ga boli, da država danes tega ni sposobna, čeprav bi lahko na ta način blagajno preprosto napolnila s še enim davkom.