Prijetna poceni toplota lesa

Ko se po večernem zimskem sprehodu vrnemo domov, si privoščimo vročo prho in se zleknemo v toplo posteljo, bi morali vsakič pomisliti, kako nam je dobro. Dejstvo je, da je večina tega osnovnega udobja, ki je nam samoumevna, v resnici luksuz, ki milijonom ljudi in živali ni dostopna. Tisti, ki smo odraščali v Velenju, mestu poceni ogrevanja, ko smo, namesto zmanjšanja moči gretja raje odprli okna, toplega stanovanja nismo dojemali kot prestiža. Bilo je pač nekaj, kar je samoumevno. Ko smo se preselili v druge kraje, smo šele spoznali, da smo bili pravzaprav deležni že kar kičastega luksuza. Takrat smo se morali soočiti z omejeno količino tople vode v grelnikih in drago elektriko, s katero smo ogrevali prostore. Ja, luksuz je relativna označba.

Tudi sredi mesta na drva

Na obisku pri prijateljici Urški me je presenetila prijetna toplota njenega doma. Ni bila taka kot običajna. Prav toplejša je bila. Skozi okence litoželezne peči se je videlo plapolanje ognja. Kako romantično, in najprej mi je prišlo na misel, da imata peč resnično samo za to. Kot kamini v filmih. Za sceno. Vendar sem potem opazila, da v hiši ni radiatorjev ali drugih grelnih teles. Kar pomeni, da z možem nimata drugega ogrevanja. Zakuri se v dnevni sobi, ki je prostorsko povezana s kuhinjo. Resda se čez noč lahko ohladi, vendar se da peč uravnati tako, da deluje z manjšim ognjem, in tako nekaj toplote ostane še za zjutraj. Jasno, da je kurjenje z drvmi precej lažje na obali, ko so zime mile in kurilna sezona krajša kot na celini. Poleg tega so hiše strnjene in imajo v glavnem samo dve zunanji steni.

Istrski piškavec

Glede na to, da gre za ekološko ozaveščena človeka, mi je bilo njuno kurjenje lesa pravzaprav čudno. Resda se nekako moramo pogreti, a tukaj le govorimo o sekanju in porabi dreves, ki potrebujejo dolga leta, da dorastejo. Vendar stvar ni tako huda in Urška ne bo imela vpliva na ozonske luknje zaradi izsekavanja gozdov. Pravih drv namreč kupita le malo. Tako za največ 200 evrov na sezono. Za toliko jih porabita. Vse preostale potrebe pokrijeta z istrskim piškavcem, kot je njun zaščiteni izraz za vejevje, ki ga je Simon pridno nabiral vso jesen. Pri tem ni podiral dreves, ampak je s prijateljem delal pri nekem projektu, v sklopu katerega sta očistila kar precej istrskih gozdičkov. Gre za polomljene in posušene veje obmorskih hitrorastočih dreves, ki so pravzaprav večje grmovje. Res je treba nabrati precej več tega materiala kot pravih drv, saj ne dajejo toliko toplote, a dejstvo je, da je popolnoma brezplačno in s tem celo pomagamo naravi.

Poceni romantika

Nehote se mi je pojavila slika velikih skladovnic drv, ki jih težko spraviš iz gozda, še težje v središče mesta, potem pa jih moraš še nekje skladiščiti. A sta me pomirila, da je to stvar preteklosti. Že nasekana drva lahko danes kupiš v večini prodajnih centrov in velike zaloge sploh niso potrebne. Onadva jih kupujeta pri pridelovalcu iz zaledja, ki kubik za 40 evrov pripelje kar na dom.

Ker se seveda niti po naključju ne znajdem med izračuni kalorij, s katerimi mi postreže internet, raje preverim kurilne navade in stroške pri preostalih znancih in ugotovim, da je Urškina romantična toplota doma pravzaprav poceni. V blokih, kjer imajo skupne kurilnice na olje, plačujejo položnice tudi do 150 evrov na mesec v kurilni sezoni. Tisti, ki za gretje uporabljajo elektriko, imajo podobne stroške – od 140 do 160 evrov na mesec. Malo na boljšem so tisti, ki se ogrevajo s plinom – cela kurilna sezona (ki pa ni povsem odvisna od želja potrošnikov) jih stane okoli 600 evrov, kar bi bilo približno 120 evrov na mesec.

Ugotovitve mi pravzaprav niti niso všeč. Kakor koli, če za kurjavo uporabljamo les, moramo podreti drevo. Meni bi bilo logično, da bo takšna oblika ogrevanja daleč najdražja, a primerjave podatkov kažejo, da se tisti, ki počnejo to, ogrevajo najceneje.