O tem, da je domača marmelada okusnejša in bolj zdrava od industrijsko pripravljene, najbrž ni treba izgubljati besed. Niti o tem ne, da je gospodinja, v katere shrambi se police šibijo pod vloženimi kozarci domačih dobrot, bolj cenjena od one, ki ozimnico preprosto kupi v trgovini. Če damo na tehtnico pluse in minuse, se bo vsekakor nagnila v prid domačega. Vlagati ali ne vlagati, v čem je torej sploh dilema oziroma težava? Pomanjkanje časa, financ, izkušenj in znanja ali, povejmo naglas, preprosto lenoba?
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da v naši družini industrijske marmelade ne gredo najbolj v slast, zlasti zato, ker so presladke, poleg tega se trudimo, da bi uživali čim bolj zdravo in čim več domače hrane. Priznati je sicer treba, da se odprta kupljena marmelada, pozabljena v kotu hladilnika, zlepa ne bo pokvarila, seveda zato, ker vsebuje konzervanse ter druge dodatke in barvila. Domačo pa je treba, ko jo enkrat načnemo, kaj hitro porabiti. Kar kajpak ni težava, zlasti če je na palačinkovi večerji kopica lačnih otrok, če smo manjši porabniki, pa jo lahko napolnimo v manjše kozarčke.
Sezonsko je poceni
Zadnja leta je poleg kakovosti vse bolj pomemben dejavnik tudi cena hrane, zato se nam vsekakor splača preračunati, ali je marmelada, kupljena v oglaševani akciji v hipermarketu, res cenejša od tiste, ki jo skuhamo sami. V sezoni lahko dobimo sadje zelo poceni ali celo zastonj, borovnice denimo naberemo v gozdu, če imamo lastni vrt ali sadovnjak, bo gotovo ostalo kaj za zimo, za marmelado pa je primerno tako rekoč vse, kar zraste okoli hiše. Sicer je najbolje, da se odpeljemo kar do kmeta in sadje kupimo neposredno od njega. Mnogi še spustijo ceno, če ga naberemo sami, kar lahko združimo s koristnim in prijetnim družinskim izletom. Znanka, ki službeno obiskuje eno od držav nekdanje Jugoslavije, prosti čas med bivanjem pri bivših bratih izkoristi tudi za kuhanje marmelad. Na tamkajšnji tržnici kupuje sadje po smešno nizki ceni, za naše razmere seveda, kot rutinirana gospodinja delo opravi mimogrede, domov pa se vsakič vrne z nekaj kozarci marelične, borovničeve ali jagodne marmelade. Pravi, da jih je skuhala že toliko, da bo imela družina dovolj za vso zimo. Ni ji škoda ne časa ne energije, čeprav bi si zlahka privoščila kupljeno marmelado.
Gladka ali obogatena s koščki sadja?
Letošnja sezona vkuhavanja se nagiba že čez polovico. V kleti so že slastni namazi iz marelic, višenj, ribeza, jagod, borovnic, malin, zdaj prihaja čas za slive. Tako da, zamudniki, ni še vse izgubljeno! Ali bo marmelada ali džem, je seveda odvisno od okusa. Nekateri imajo raje gladek namaz, drugi uživajo v okušanju celih koščkov sadja.
Najbolje, da preverite nekaj receptov, mi smo izbrali takega z malo ali celo nič sladkorja, slive pa imamo raje v kosih, torej džem. Recept je preverjen in neštetokrat preizkušen skozi več generacij, moja mama ga ima zapisanega v svojem zvezku pod imenom Slivov džem gospe Frančke.
Slivov džem
- 5 kg dobro zrelih sliv
- ½ kg sladkorja (če so slive res zelo sladke, lahko poskusite celo brez)
- 2 dcl vina
- 2 celi limoni
Slive izkoščičimo, cele limone narežemo na manjše kose. Vse sestavine zmešamo in pustimo stati čez noč. Kuhamo kakšno uro, največ uro in pol, odvisno od tega, ali želimo, da ostanejo slive bolj čvrste. Ohladimo, nadevamo v kozarce in jih zapremo. V pekač, na katerega postavimo kozarce, nalijemo za prst vode in damo v mrzlo pečico. Naravnamo na 100 stopinj, in ko je pečica ogreta, ugasnemo. Pustimo, da se marmelada ohladi v pečici.
Iz navedenih količin dobimo približno dvanajst velikih kozarcev marmelade.
Stroški
Slive lahko kupimo že za pol evra za kilogram, sladkor stane okoli evro, za kozarec s pokrovom pa bomo odšteli približno pol evra.
Poglejmo približno oceno stroškov:
- 5 kg sliv: 2,5 evra
- 1/2 kg sladkorja: 0,5 evra
- 2 limoni: 1 evro
- 2 dcl vina: 0,5 evra
- 12 kozarcev s pokrovi: 6 evrov
Skupaj: 10,5 evra
Cena na kozarec je torej manj kot evro, tudi če prištejemo elektriko, stroški ne bodo višji kot evro. Vprašanje, koliko marmelade dobimo za toliko denarja v trgovini, je povsem odveč.
