Povej, če imaš kaj povedati, sicer vedi, da ni tišina nič slabega. Prijetno sveža reč v naši domovini, ki si je v dvajsetih letih prigarala predvsem rek, da upanje umre zadnje. Saj se nekako kar ne spodobi biti pesimist. To bi bilo skrajno nerodno. Ljerka Bizilj, ženska.
Leta 1989 ste v enem od intervjujev rekli: »V novinarstvu je premalo znanja, za novinarski poklic je premalo zanimanja, ker je razvrednoten. V novinarstvu ni konkurence, kajti vir informacij je velikokrat politika. In zato moraš zelo zelo veliko znati, da lahko postaneš neodvisen ... Najprej, pridni Slovenci, čakamo, kaj bo rekla politika, šele potem si upamo kaj misliti tudi kot novinarji.« No, pa saj se ni tako zelo veliko spremenilo.
V tej izjavi je še vedno mnogo resnice. Je pa res, da je za medije danes zelo veliko zanimanja. Ko sem preučevala zgodovino televizije do leta 1980 na primer, novinarji na njej sploh niso hoteli delati. Ko se je ustanavljala, so jo oblikovali radijci. Delo na televiziji je bila njihova delovna obveznost, kar se jim je zdelo katastrofalno. Zdaj je zanimanja več, tudi konkurenca je večja, vendar je znanja še vedno premalo, stroke ni dovolj. Ves sistem, ki ga živimo, pa se kaže ravno v novinarstvu.
Moje naslednje vprašanje sodi v podobno dilemo, kot je tista o kokoši in jajcu, a me vseeno zanima, kaj je bilo prej: preobilica rumenih medijev in nepomembnih »novic«, ki so v ljudeh vzbudili potrebo po teh informacijah, ali je bila potreba prva, novi časopisi pa so jo samo potešili?
Radovednost, da vemo o ljudeh nekaj več, je v nas. Prepričana sem, da ni tematike, ki bi ji lahko pripisali, da je manj pomembna, manj zahtevna, na nižji ravni, samo jaz kot novinarka lahko zgodbo naredim slabo. Ne glede na to, ali pišete o zasebnosti ali strokovni članek, je od mene, od vas odvisno, kako bova to naredili. Zasebno ni nedotakljivo.
In kje je meja? Obstaja kakšna luknja, v katero se kot javna oseba skriješ in te pustijo pri miru?
Odvisno, kaj počnete. Ljudje, ki v našem imenu vodijo državo za nas ... No, pri njih je meja zelo zabrisana; svoje osebnosti ne moreš razdeliti na zasebno in službeno.
Kaj pa, če govorimo o posameznikih, ki rumene medije uporabljajo za promocijo, se z njimi oblikujejo kot javne osebnosti, čeprav ne počnejo prav nič družbenokoristnega, se vidijo kot slavne, ampak slavne v peščici dveh milijonov?
No, to je že kar posebna sposobnost, in če smo tako neumni, da to počnemo skupaj z njimi, jim celo pomagamo. Odgovornost se vendarle mora porazdeliti, a poudarjam, da ima novinarstvo, kar zadeva znanje, raven poročanja, stroko, velik problem.
Pisali ste o televiziji, delate na televiziji ...
Televizijo tudi predavam ... (Smeh.)
CELOTEN INTERVJU PREBERITE V ČISTO SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI TOKRAT GOVORI O NEVARNIH RAZMERJIH.
Svobodni zakon, ljubezenski trikotniki on-on-ona ali ona-on-ona, ena poroka in dve ločitvi ... Resnične zgodbe resničnih ljudi. 
